Otroštvo pri babici

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 4. januar 2023 / 11:28

Življenje med zlatom in dragulji, 1. del

Anitini starši so sodili v tako imenovani perspektivni kader. Obema se je obetala lepa kariera, edina ovira na tej poti je bil otrok. Kam z njim? Seveda – k babici!

»Ne vem, ali je imel še kakšen otrok tako ambiciozne starše, kot so bili moji,« pripoveduje Anita.

»Saj ne rečem, bila sem ljubljena, a na svoj način. Mimogrede. Zame je bilo škoda vsakega trenutka, za službo in za nadrejene – nikoli. Ati in mami sta se tudi veliko samoizobraževala, želela sta narediti vse, da bosta lahko potem, ko zajadrata v drugo polovico življenja, uživala zgolj sadove. Zame je najprej skrbela atijeva mama, ko sem bila zadosti stara za prvi razred, sem se preselila k babici Ivi – mamini mami. Po poklicu je bila učiteljica in doma se jim je zdelo, da mi bo pri učenju lahko več in bolje pomagala kot tista druga, bolj neuka babica. Saj mi je, a od mene je zahtevala več, kot sem lahko dala od sebe. Spominjam se, s kakšno težavo sem se učila poštevanke. Učni listi so viseli vsepovsod, celo na stranišču. 'Ponavljaj, utrjuj!' so bile babičine besede, ki so odzvanjale v moji ubogi glavi še sredi noči. Če se ji je zdelo, da se premalo trudim, me je kaznovala. Pogosto me je tudi natepla. Nekaj v meni se je temu uprlo, še na tisto, kar sem znala odgovarjati, se nisem odzivala. Mami je zahtevala, da me babi odpelje k pedopsihiatru. Pa sva ga obiskovali. Dokler je babi vztrajala, da sedi pri obravnavi ob meni, sem trmasto molčala. Ko jo je pedopsihiater lepo prosil, naj počaka v čakalnici, je to z veliko nejevolje storila. Žal sva ga obiskali le še petkrat, ker je ugotovila, da name 'kvarno' vpliva. Ne vem, ali je kakšen otrok imel toliko igrač kot jaz, prav tako ne vem, ali je bil kakšen otrok deležen toliko vsestranskega izobraževanja, potovanj, obiskov gledališč in koncertov kot jaz; obenem pa ne vem, ali je bil še kakšen otrok tako nesrečen, kot sem bila jaz. Mami mi je dobrine, ki sem jih dobivala, kar naprej očitala, češ vse ti damo, vse ti kupimo, ti si pa nehvaležna. V šestem razredu sem prvič zbežala od doma. Pri matematiki sem dobila trojko, drugega mi ni preostalo. Vedela sem, da bo babi dobila živčni zlom, nakar še mami. Njenih telefonskih pridig sem se zelo bala. Z vsako besedo me je znala zadeti globoko v srce. Potem sem imela obdobje, ko praktično nisem jedla. Pa obdobje, ko sem vse, kar sem spravila vase, izbruhala. Pa obdobje, ko sem se rezala. Moje telo je bilo polno brazgotin, ki pa jih tisti, ki bi mi lahko pomagali, niso videli. Prijateljic nisem imela, saj ni bila nobena dosti dobra zame. Sošolkam sem se izogibala. Tudi one me niso marale. Zavidale so mi dobrine, ki sem jih imela v izobilju. Če bi jim povedala, da zamenjam vse z enim popoldnevom, ko so lahko počele 'nič', bi se mi še smejale. Ob koncu osnovne šole so bili babi in starši pred prelomno odločitvijo, na katero gimnazijo naj me vpišejo. Nazadnje sem pristala nas poljanski, ker je bila ta po maminih izkušnjah najboljša. Če sem bila kdajkoli prej prepričana, da je bilo učenje v osnovni šoli garaško delo, sem že po nekaj mesecih drgnjenja klopi na gimnaziji z vso bridkostjo spoznala, da sem do 15. leta živela v Indiji Koromandiji. Ob prvi štirici je babi najela inštruktorja. Učila sem se še ob koncih tedna, spala sem komaj po pet ur na dan. Za novoletne počitnice so šli starši smučat v Francijo, jaz sem morala ostati doma in se učiti. Spominjam se inštruktorice Mije: bila je prijetna, zmeraj dobre volje, rada sem jo imela. Ko mi je razlagala, me je držala za roko. V njenih očeh sem brala strah, kaj bo z menoj. Res jo je skrbelo. Na božično jutro, že zarana, je poklicala babi in ji rekla, da si je zvila gleženj. Babi je postala histerična. Potem pa ji je Mija, ko je spet prišla do besede, predlagala, naj me pripeljejo k njej domov. Zelo nerada je pristala, še meni ni bilo prav. Po pravici povem, da lepšega božiča, kot sem ga doživela takrat, do danes še nisem. Mijina mama je pekla potico, trije bratje so skupaj z očetom postavljali božično drevesce. Vmes, med delom, so peli različne pesmi, tudi božične. Njen najmlajši bratec mi je zlezel na kolena in me objemal. Zakaj, ne vem. Pod večer sem poklicala babi, ali lahko ostanem čez noč, da se bova še učili. Ker ji božič ni nič pomenil, je pristala. Prvič v življenju sem bila pri polnočnici. Prvič v življenju sem sedela za mizo, ko se je molilo. Prvič v življenju sem bila srečna. Učili sva se komaj dve uri, a je v moji glavi ostalo več, kot če bi se učili desetkrat toliko časa. Z Mijo sva se spoprijateljili in kasneje, ko mi je rešila življenje, sem spoznala, da je bila moj resnični angel, ki mi ga je poslala usoda. Na začetku četrtega letnika sem se zlomila. Po eni strani je bila kriva zaljubljenost, po drugi strani pritiski domačih, saj so se v redovalnici začele vrstiti štirice. Tudi učitelji jih niso bili vajeni in zato so zazvonili vsi alarmi. Pogoltnila sem pest tablet, se zaklenila v spalnico in upala, da bom umrla. Če ne bi začela bruhati, kar je slišala babi, bi se mi želja verjetno izpolnila. Niso me peljali k zdravniku, rekli so, da ni treba, ker bi si nakopali sramoto. Bila sem strta, čisto na tleh, imela sem halucinacije, nisem se mogla zbrati. Mami mi je prinesla zdravila, po njih sem se bolje počutila, a me je s časom začel boleti želodec. Občasno sem imela težave z očmi, vse okoli sebe sem videla megleno. Fant, v katerega sem bila zaljubljena, se me je izogibal. Le sem in tja, ko se mu je zdelo, da ga nihče ne vidi, me je žalostno pogledal. Veliko let kasneje sem izvedela, da so ga podkupili z denarjem. Kako žalostno in tragikomično obenem. Danes so mladi bolj ozaveščeni, ne bi dovolili, da kdor koli manipulira z njimi!«

(Se nadaljuje)