Pokliči »Velota«

Najdaljšo noč v letu bodo na delovnem mestu oziroma v delovnem vozilu preživljali mnogi taksisti. Eden od njih je Lovro Eržen, maja je praznoval sedemdeset let, taksist pa je že trinajsto leto.

Zgornja Luša – Lovro Eržen, kleni mož nasmejanega obraza in pozitivne energije, me je pričakal v svojem domu v Zgornji Luši. »Zavij čez most, potem pa malo levo in nato naravnost, pa me najdeš ...« Po nekaj minutah tavanja po Zgornji Luši in očitnem izgubljanju sva se naposled našla. Po moji ugotovitvi, da bi moje stranke, naročujoč taksi, dolgo čakale, se je naglas zasmejal. »Znan sem po tem, da sem točen, pa tudi po tem, da sem siten, če stranke niso točne. To je vrlina taksista, da pride hitro in da je točen. Poznam primere, ko so taksisti zamujali in bili ob službo.«

Maja je praznoval sedemdeset let

Lovro sicer taksi vozi že 13 let, pred tem je štirideset let vozil tovornjak. »Vse življenje sem šofer, rad se hitro vozim, tudi kazen kdaj plačam. To delo me veseli, če me ne bi, tega ne bi počel, saj je treba biti pripravljen 24 ur na dan, in to vse leto.« Najpogostejši naročniki taksija so tisti, ki ponoči pregloboko pogledajo v kozarec. Veliko je tudi tistih, pravi, ki denimo zjutraj zamudijo avtobus v službo. »Na dolini imam nekoga, ki večkrat, skoraj vsak teden, zamudi avtobus in me pokliče okrog pol šeste zjutraj, 'letim' čez Javorje, sem v dvajsetih minutah v Poljanah in je ob šestih v službi, pet minut je zadnjič zamudil. Vse sorte strank imam: od poslovnežev do tistih, ki preveč popijejo; vse poberem, so pa vmes tudi taki, ki vožnje ne bi plačali. A to smo uredili in včasih, če naročnika ne poznam, takoj povem, koliko bo vožnja stala, in plača takoj.«

Najbolj natrpani so konci tedna

In seveda praznični dnevi oziroma noči. »To je zanimiv poklic, spoznaš kup ljudi, ki jih niti slučajno ne bi spoznal, če tega ne bi delal.« Najdaljšo noč v letu bo preživel v družbi mladine. Rad jih vozi. »V glavnem so veseli, kakšno glasbo po njihovem izboru jim zavrtim, kakšen vic jim povem, radi imajo, da jih vozim, jaz pa imam rad, da so točni. Velikokrat se zgodi, da ko pridem, se komaj začnejo poslavljati, eden gre še malo plesat, drugi kadit, tretji na stranišče; vejo, da bom vpil, če ne bodo točni. Na koncu pa potem vse uredimo.« (smeh)

Najpogosteje stranke vozi do Ljubljane, po Poljanski in Selški dolini, na Vrzdenec, tudi do Bleda. »Najdaljša vožnja je bila v München za eno od podjetij v Selški dolini, računal sem 400 evrov, do Benetk peljem za 250.«

Ugodno in udobno

Ne gre zanemariti dejstva, da se bomo, če pokličemo taksi Ve-Lo vozili udobno. »Avto imam zares dober, star je štiri mesece, Mercedes razreda C.« (četudi ti avtomobilske znamke nič ne pomenijo, ga opaziš, op. p.). »Nisem mahnjen na denar, živim sam, potrebujem, kar pojem, drugače pa vse, kar zaslužim, vložim v avto. Zato da se stranke in jaz dobro peljemo,« pove. »Štirideset let in več sem na cesti, pa nisem imel nobene prometne nesreče, moram potrkati. Sem pa povozil nekaj srn, ti priletijo direktno pred avto in ne moreš nič narediti ...« Sicer pa vsakomur svetuje, naj najame taksi, predvsem tistim, ki pregloboko pogledajo v kozarec. »Saj vsak sam ve. Marsikdo ne vzame taksija, ker se boji, da je predrag. Kdaj grem koga iskat, pa reče, naj ugasnem luči, da ne bodo videli, da se s taksijem vozi, češ da ne bodo mislili, koliko denarja ima. Pa jim odgovorim: 'Eh, ti jim povej, da vse meni daš, da ga nimaš nič.'« Lovro Eržen ob tem poudari, da tisti, ki se nikoli ne pelje s taksijem, misli, da vožnja stane »en kup denarja.« Pa to ne drži. Veliko cenejša je, kot da si ob vozniški izpit.

Zgodbe taksistov ...

»Oh, veliko jih je, ampak niso za v časopis,« se zasmeji Lovro. »No, pa vseeno, vsaj kakšno bi pa lahko ...« ga spodbudim. »No, ja, naj bo. Sem peljal pred kakimi petimi leti neko gospo, staro približno toliko kot jaz, v kavbojkah, vso v zlatu, z zelenimi nohti, pa sem jo malce pohvalil. Sem rekel: 'Madonca, ti si pa še dobro videti …' Pa je rekla: 'Ja, se bova pa enkrat zmenila …' Vse sorte imaš … « (smeh)