Pisanje in tipkanje

Besedilo: Ana Jagodic Dolžan
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 28. december 2022 / 11:16

Najmlajši običaj, povezan z božično-novoletnimi prazniki, je pošiljanje voščilnic. Razmahnilo se je sredi 19. stoletja, potem ko so se med ljudmi prijele tiskane voščilnice. Pester nabor motivov in sporočil, ki so jih prinašale skozi čas, govori ne le o tem, kako so se razvijale, ampak tudi o navadah in o načinu življenja v preteklosti.

Z uporabo mobilnih telefonov je postalo zanimivejše pošiljanje voščil v SMS-ih in MMS-ih, poleg teh klasične voščilnice izpodrivajo elektronske in voščila na družbenih omrežjih, ki so lahko že v nekaj sekundah pri prejemniku, tudi »tik pred zdajci«, vendar, kot odgovarjajo zagovorniki tradicije, nimajo takega osebnega pečata kot poslana z navadno pošto.

Dejstvo je, da je tipkanje postalo prevladujoč način oblikovanja sporočil, tako pri službeni kot osebni in drugi pisni komunikaciji. Priznam, tudi sama manj pišem (lastnoročno) in posledično se ne morem pohvaliti z lepopisom, obenem lahko pritrdim, da se pri drsenju pisala po papirju utrne več idej in da se zapisano bolj vtisne v spomin kot natipkano. Pisanje z roko ima (še) kar nekaj prednosti: poleg pomnjenja krepi natančnost, pozornost, vztrajnost, razvija in ohranja finomotorične spretnosti, celovitejše delovanje možganov, izraža spoštovanje in naklonjenost, pojasnjujejo v Društvu Radi pišemo z roko, kjer k ohranjanju spretnosti spodbujajo vse generacije. Osrednji projekt, s katerim poudarjajo njen pomen, je Teden pisanja z roko, ki ima tudi podporo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. V začetku naslednjega leta (od 23. do 27. januarja) ga bodo organizirali osmič, sodelovanje je napovedalo več kot tristo ustanov s predvidoma več kot 55 tisoč udeleženci, kar po navedbah društva pomeni rekorden odziv.

Če ne bomo vadili pisanja z roko, bo pisava postala nečitljiva, zato bomo to veščino počasi izgubili, posledično pa možnost izbire, ali oziroma kdaj bomo pisali z roko in kdaj tipkali, poudarja (so)ustanoviteljica in večletna predsednica društva, od pomladi častna članica Marijana Jazbec. Navsezadnje je naša pisava unikatna, del naše identitete, tako kot prstni odtis. »Le zakaj bi zavrgli nekaj, kar je izvirno naše?« pravi.

Tudi za novoletne zaobljube slišimo in beremo, da je dobro, če jih spravimo na papir, saj jih tako bolj ozavestimo, poleg tega naj bi zapisano predstavljalo večjo motivacijo. Priporočila za lažje uresničevanje zaobljub med drugim še pravijo, da cilji ne smejo biti previsoki, saj je spremembe lažje uresničiti, če so manjše in postopne … Ampak to je že druga tema, v katero pa lahko vpletemo spoznanje, da pisanje z roko krepi vztrajnost.