Otroci in mladostniki, prezrti in pozabljeni žalovalci

Slovensko društvo Hospic je že pred dobrimi dvajsetimi leti začelo izvajati tudi program za žalujoče otroke in mladostnike, v okviru katerega med drugim organizirajo tabore Levjesrčni za mlade žalovalce.

Radovljica – Ko mladi žalovalci odrastejo, povedo, da jih kot otroka nihče ni razumel, kot enega od pomembnih razlogov, zakaj se v Slovenskem društvu Hospic posebno pozorno ukvarjajo prav z otroki in mladostniki, navaja predsednica gorenjskega območnega odbora Mira Stušek.

Spregledana žalost

Leta 2000 se je pri Slovenskem društvu Hospic začel izvajati program za žalujoče otroke in mladostnike. Organizirati so začeli Tabore Levjesrčni za mlade žalovalce in v tem več kot dvajsetletnem obdobju dela z mladimi prišli do pomembnih spoznanj. »Tako kot odrasle žalovalce je pomembno razumeti tudi otroka v procesu žalovanja. Njegova žalost je pogosto spregledana, saj otrok žaluje drugače kot odrasli in svojo žalost pogosto skriva za odgovorom: 'Dobro.' Z njim zavrača neposredno vprašanje odraslih: 'Kako si, kako ti je?' Otrok svoje žalosti zato ne predela, saj nima enakovrednega sogovorca v vrstnikih. Taka nepredelana občutja žalosti in zapuščenosti, tudi občutki krivde ob smrti ljubljene osebe, vplivajo na čustvovanje prizadetega skozi vse življenje,« izkušnje z delom z mladimi žalovalci povzame Mira Stušek.

Smrt kot del življenja

»Pri otroku je pomembno vedeti, da je žalovanje tudi odziv na izgubljeno situacijo, ki jo s smrtjo drage osebe izgubi. Vzroka žalosti sta torej smrt in izgubljena situacija. Minljivost, s katero se otrok sreča, je težko razumeti in sprejeti, zato je pomembno ubesediti krog življenja, v katerem se srečujemo z mnogimi izgubami, ena najtežjih pa je seveda smrt. Na taboru za žalujoče otroke se vrstniki s pomočjo mentorjev o tem veliko pogovarjajo, tako da sprejmejo kroženje v naravi kot del življenja.«

Otrok žaluje edinstveno

Otrok žaluje edinstveno, vsak drugače, še dodaja. »Njegova žalost je odvisna od mnogočesa – od načina smrti, intenzivnosti naveze z umrlim ...« pojasnjuje. »V splošnem je tako, da v šoli dalj časa ne sledi dobro, to pa morda nadomešča z nagajivostjo, agresivnostjo do vrstnikov ali drugimi spremembami vedenja. Na taboru za žalujoče otroke žalovalci izvedo, kako in kam lahko usmerjajo svojo jezo, bes, izoliranost, žalost. Pri nekaterih se pojavita močno obžalovanje za pretekla dejanja v zvezi z umrlim in zato močan občutek krivde. Na taboru skrbno pomagajo 'čistiti' takšne otroške občutke, ki so nevarni za kasnejša obdobja življenja, ko si tak nekdanji žalovalec nalaga druge krivde nase.«

Najbolj ranljivi so najstniki, ki jih življenje že odnaša med vrstnike, smrt pa jih pahne nazaj v družino; postanejo razpeti, s prijatelji svojih občutij ne morejo deliti, postajajo drugačni. Pomembno je, poudarja, da se z njimi pogovarjamo, a je treba zgrabiti trenutek, ko čutijo potrebo po pogovoru.

Mama ni odšla, umrla je

Kot posebej pomembno v Hospicu poudarjajo potrebo, da otrok ob smrti od odraslega dobi jasno in pravilno informacijo. »Če rečeš, da je mama odšla, bo pričakoval, da se bo vrnila; če poveš, da je mama zaspala, bo pričakoval, da se bo zbudila. Če pa izgovoriš besedo smrt, bo tudi otrok začutil, da je ne bo več. Pri tem govorimo otroku le toliko, kot ga zanima, in takrat, ko si želi slišati informacijo. Če se bo odrasli odgovorom izmikal, bo otrok svoje stiske, strahove in jezo zakopal v svoje ranjeno srce.« Zato je zelo pomembno, da se žalujoči otrok na taboru za mlade žalovalce sreča z otroki, ki doživljajo enake stiske. »Tam začuti pomoč, pogosto tudi prvič pripoveduje svojo zgodbo, s tem pa žalost izgublja svoje ostre robove.«

Da bi bolje razumeli smrt in žalovanje, v Hospicu za mlajše otroke priporočajo v branje Rožnati slonček, za starejše Brata levjesrčna, za starše in otroke pa knjigo Sedem minut čez polnoč. Po pomoč se lahko obrnete tudi na socialno delavko, zaposleno na Območnem odbor Gorenjska s sedežem v Radovljici, telefon 031 614 925.