Dobrodošla napaka, 27. del

Ko sem dosegel vrh hriba in pod seboj zagledal rodno vas in spokojno blejsko jezero, to »podobo raja«, bi bil rad z glasnim vriskom dal duška svoji sreči. Toda za kaj takega je bilo še vse prezgodaj. Saj kdo more vedeti, kaj vse me na moji poti še čaka … Popoldne sem iz svojega skrivališča krenil proti Krištovi hiši. Tja sem lahko prišel neopažen. Čeprav so že od sina Janeza izvedeli, da bom prišel, so se me ob prihodu vendar prestrašili. Dobro sem vedel, kako okupatorji kaznujejo vsakogar, ki podpira partizane ali celo pomaga vojnim ubežnikom, zato se temu nisem prav nič čudil. Sicer pa sem hotel hišo čim prej zopet zapustiti. Najprvo so potešili mojo lakoto. Potem so poslali k nam v Krnico služkinjo z naročilom, naj kdo od naših pride čim prej po mojo železniško uniformo. Za vsak primer, če bi kdo kaj raziskoval, je najbolje, če jo najde lepo obešeno v omari. Ko so naši ocenili, da so za taka dela še najmanj sumljive starejše ženske, se je za pot odločila kar mama – druga, ker mi je prava že sedemletnemu umrla. Oba sva bila srečna ob snidenju pri Krištu, kjer je bil gospodar njen brat. Za razgovor je bilo le malo časa. Mudilo se ji je domov, ker bo že kmalu nastopila »policijska ura«. Takrat so namreč nemški vojaki na vsakogar, ki so ga dobili zunaj hiše, streljali – brez poprejšnjega opozorila. Slekel sem železničarja in spet oblekel nemškega soldata. Železničarja smo stlačili v kovček in mama je odšla. Komaj je minulo deset minut, jaz sem z domačimi bil v »hiši«, ko je vsa zgrožena pritekla služkinja, rekoč: »Janez, mamo ženejo žandarji!« »Grozno!« Samo to sem bil sposoben reči. Skozi misel pa mi je smrtni srh pognal kratko spoznanje – konec! In kar je ob tem še najhujše, konec ne samo zame, pač pa tudi za vse Krištove in vse moje domače. Čeprav ob takem spoznanju nisem mogel predvideti rešitev, me je sla po življenju kar podzavestno pognala po stopnicah na podstrešje. Komaj sem se utegnil zavleči za skladovnico desk, sem že iz veže zaslišal oster pozdrav: »Heil Hitler!« Potem sta žandarja mamo vodila naprej v hišo. Kaj sem ob tem občutil jaz v svojem namišljenem podstrešnem zavetju, ni mogoče opisati z besedami. Pogovora v hiši nisem mogel razumeti. Pred menoj so vstajali spomini vseh grozečih predavanj nemških oficirjev, spomini postreljenih talcev v naši domovini, prividi ognjenih zubljev Krištove in naše domačije. V teh plamenih ugašajoča moje in mojih dragih življenja, pa še in še … Srce mi je bilo tako, da sem ga čutil v grlu, v sencih, v rokah in nogah. To je sedaj moj in mojih dragih konec. Seveda, sem razmišljal dalje, mamo sta žandarja srečala, pogledala, kaj nosi v kovčku, jo vprašala, čemu ji je železniška uniforma. Trdo sta jo prijela in ona je vse povedala. Zdaj pa so vsi trije tu, samo lesen strop me loči od njih. V teh trenutkih bo vse odločeno in v naslednjih vse dopolnjeno …

Zame se je čas ustavil in res ne vem, kako dolgo sem moral zdržati v tej nepopisni napetosti. Končno sem zaslišal korake po stopnicah. Zdaj bom torej doživel tisto zadnje … Skoro nisem mogel verjeti, ko me je po imenu poklical domači sin janez. Na prvi klic se nisem odzval niti se premaknil. Šele ko me je ponovno poklical in mi povedal, da sta žandarja odšla, sem se kakor iz omedlevice prebujen izkopal iz razne navlake in pajčevin. Boječe sem mu sledil po stopnicah v »hišo«, kjer sta bila njegova ata in mama, oba bleda kot zid. Moja mama pa je takoj za žandarji odšla. Moralo je preteči precej časa, da so se nam počasi razvezali jeziki. Sprva samo posamezne besede, kot hvala Bogu in kaj podobnega. Potem pa sem počasi izvedel za vse, kar se je zgodilo v času, odkar je mama od Krišta odšla prvič, in da je odšla drugič. Že pri Jamrovi kovačiji sta jo ustavila žandarja. Zahtevala sta, da je odprla kovček. Potem sta hotela vedeti, čigava je železniška uniforma in kam jo sedaj nese. (Eden od žandarjev je govoril tudi slovensko in so se lahko sporazumeli). V odgovoru sta »izvedela«, da je uniforma last njenega nečaka Janeza, nese pa jo svojemu bratu, ki je krojač, da jo bo očistil in zlikal. Zgodba se jima je zdela sumljiva. Zahtevala sta, da se vrnejo tja, kjer je uniformo dobila. Pričakovala sta izvedeti še kaj več. Vse Krištove sta našla v »hiši«. Eden je odprl kovček in vprašal: »Čigava je ta uniforma?« »Moja,« je odgovoril sin Janez. »Čemu ti je uniforma?« je hotel vedeti dalje. »Samo trenutek,« je odgovoril vprašani, vzel iz omare svojo »Reichsbahn« legitimacijo in jo dal radovednežu. Po pregledu jo je žandar vrnil Janezu, se zahvalil in po pozdravu s heil Hitler sta žandarja odšla.
(Se nadaljuje)