Življenje v očetovi senci

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 20. december 2022 / 14:04

Karin je odraščala v družini, ki je zaradi očetovih groženj s samomorom živela v nenehnem strahu. Bila je še majhna punčka, ko je ponoči vstala in šla preverit, ali oče še diha.

»Z bratom nama ni bilo lahko. Od mene je bil starejši šest let. Rodil se je, ko oče in mami še nista bila poročena. V sebi je nosil jezo in kup zamer, ker se je mama odločila za poroko, čeprav je vedela, kako je z očetom. Ko je bil star pet let, je bil priča, ko si je oče želel vzeti življenje. Za njim je šel na skedenj, obstal pri vratih ter čakal, kaj se bo zgodilo. Oče ga je nekaj časa podil stran, potem pa je rekel: 'Pa glej, če že hočeš!' V tistem, ko je poskušal vreči vrv čez tram, je nesrečno stopil na pedala slamoreznice, ta se je 'zapeljala' po podu … Hrup je privabil enega od stricev, maminih bratov. Pritekel je na skedenj in takoj spoznal, kaj se dogaja. Brata je nagnal k babici, sam pa je očeta prijel za roko in ga kot otroka odpeljal v pritličje. Po pogovoru z mamo se je šel zdravit. Ko se je vrnil domov, je bilo videti, da je z njim vse v redu. Z mamo sta se, ob hudem nasprotovanju staršev, čez dobri dve leti poročila. Brat Joško je ostal pri babici, uradno zato, ker je tam obiskoval osnovno šolo, neuradno pa zato, ker se je očeta na smrt bal. Z leti ga je začel tudi sovražiti, prepričan, da nam je uničil življenje.

Meni je bil oče 'faca'. Nikoli se ni razburjal, zmeraj mi je vse dovolil, če je le utegnil, mi je bral pravljice, mi pripovedoval pesmi, ki jih je sam napisal. Strah, s katerim sem živela že od mladih nog, se mi je zdel sam po sebi umeven in zelo naraven. Mama mi je ves čas naročala, da moram paziti nanj, kadar sva bila sama doma. Nagonsko sem vstala in šla za njim, kadar je šel v klet, na balkon ali na dvorišče. Nikoli ga ni motilo, vsaj rekel mi ni nič. Če ni prišel pravočasno iz službe, sem morala poklicati mamo. Pridrvela je domov in potem sva z avtom krožili naokoli, dokler ga nisva našli. Moram tudi povedati, da je bil med sodelavci zelo priljubljen. Z leti so se nehali čuditi, zakaj ni opravljal del, ki bi bila primerna njegovi visoki izobrazbi. Oče je bil edinec, njegovi bi najraje videli, da bi se preselili k njim v Ljubljano, a mama ni hotela.

V Istri so imeli tudi počitniško hišico. Ne čisto ob morju, bolj v notranjosti. Tja smo se preselili med počitnicami. Mesec, ki smo ga preživeli skupaj, je bil zmeraj zelo lep. Oče in mama sta se držala za roke, kamorkoli sta šla, povsod so ju imeli za zaljubljen par. V resnici še zdaleč ni bilo tako.

Ko sem bila stara dvanajst let, smo napeljali vodo tudi v hišo. Pred tem smo se umivali v lavorju, kopali pa v morju. Spominjam se sobotnega popoldneva. Sosedje so se pripravljali na praznovanje neke gospe, ki je bila najstarejša daleč naokoli. Mama je za trenutek 'pozabila' na očeta, kar naenkrat nam je izginil izpred oči. V paniki in joku je prosila vaščane, naj ga pomagajo iskati. Kasneje sem izvedela, da so naši sosedje šele takrat 'uradno' izvedeli, kakšen je oče. Naši odnosi niso bili nikoli več takšni kot prej. Nekakšna stigma nas je doletela. Saj se nas niso ravno izogibali, le prisrčnost je izginila. Ljudje so govorili marsikaj, sploh pa po tistem, ko so vsi daleč naokoli izvedeli, da so ga našli na klifu, pod katerimi je bučalo morje … Po očetovi smrti se na tisti konec Istre nisva nikoli več vrnili.

Brat, ki je bil v šoli boljši od mene, se je po gimnaziji vpisal na medicino. Babica mu je kupila avto, ker ni marala, da se preseli v Ljubljano. Kraj, kjer sem živela s starši, je bil nekje na sredi poti, zato se je velikokrat oglasil pri meni. Starejša ko sem bila, bolje sva se razumela. Vsaj zdelo se mi je tako. V resnici pa me je ves čas opazoval, ker se je iskreno bal, da bi podedovala očetovo bolezen.

Prvič sem zasovražila očeta, ko sva se razšla s fantom, v katerega sem bila zelo zaljubljena. Obiskovala sem drugi letnik srednje šole, on je bil že med maturanti. Zame je bil kot bog, tako lep se mi je zdel. Ko sem imela rojstni dan, mi je prinesel ogrlico iz pisanih kamenčkov. Šla sva na pico, zvečer pa sva nameravala obiskati še koncert Modrijanov. Tisto leto je bila zelo popularna pesem Ti moja rožica, ki nama je bila zelo pri srcu. Žal pa se je oče slabo počutil, morala sem ostati doma, da sem pazila nanj. Fant je, jezen in razočaran, odšel na koncert sam. Tam je slučajno naletel na mularijo, ki je dobro poznala brata, posredno tudi mene. Iz fanta so se začeli norčevati, češ da me nikoli ne bo imel čisto zase, ker bom ves čas igrala očetovo varuško. Bilo ga je sram in jezen je bil name, ker sem mu zamolčala očetovo bolezen.

Dvanajstega junija so bile šolske obveznosti že za menoj, zato sem zvečer lahko gledala televizijo, mama pa je še nekaj delala za službo. Oče je počasi vstal, rekel, da bo vzel tableto, ker ga boli glava, in da bo šel kar spat. Bil je čisto običajen, zelo kratek pogovor. Zaspala sem na kavču, okoli enajste ure pa me je prebudil mamin krik. Vrata v spalnico so bila zaklenjena, in ko smo s pomočjo soseda gasilca vdrli, smo očeta našli na tleh. Obesil se je za kljuko pri vratih. Kako mu je to uspelo, ne vem.

Ko se oziram nazaj, me peče vest, ker se zavedam, da se mi je oddahnilo. Bratu pa tudi. Le mama si ne more odpustiti. Včasih se mi zdi, da je več na pokopališču kot doma. A ji ne morem pomagati, sama to hoče … Potrebovala sem veliko strokovne pomoči, da sem se postavila na noge. A bo bolje, saj imam partnerja, ki mi stoji ob strani.«