Dobrodošla napaka, 26. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / torek, 13. december 2022 / 17:56

Stražar me je malo začudeno gledal, potem pa je samo odzdravil mojemu pozdravu. Ko sem se za hip še ozrl, sta pravkar nad vrati kasarne dva velika železna kovača udarjala s težkima kladivoma na zvonova. Tako sta prebivalcem kasarne naznanjala odmerjeni čas. Koliko je tedaj bila ura, si nisem zapomnil. Spomnil pa sem se, kako sem večkrat v zadnjih tednih na stražarskem mestu težko čakal njun glas, ko pa je čas tekel posebno ponoči tako počasi … Že sem v žitu našel svoj veliki nahrbtnik, ko sem nedaleč zagledal Joža in Janeza v spremstvu dveh žandarjev. »To bo konec,« sem si rekel. Še bolj sem se sklonil v žitu. Minute so bile dolge, neznanka, kaj storiti – tako strašna. Ta negotovost pa je trajala samo nekaj minut. Orožnika sta odšla potem svojo pot, enako tudi moja obiskovalca. Mračilo se je že, ko smo se končno spet sešli v mojem skrivališču. Skoro se nismo mogli več niti pogovarjati. Negotovost in skrb sta nam vsem zadrževali celo sproščen in naraven dih. Pri vsem smo se dobro zavedali samo tega, da sedaj poti nazaj ni. Zato hitimo, najprej onadva, za njima jaz, brž ko mogoče na bližnje postajališče. Lesena stavba je k sreči bila brez luči in preprosta čakalnica prazna. Hitro sem slekel eno uniformo in oblekel drugo. Zdaj nisem bil več vojak, ampak železničar. Vojaško uniformo sem strpal v nahrbtnik. Za čisto nov težak zimski plašč ni bilo več prostora. Moral sem ga zavreči v temo zraven postajališča. V dalji se je že slišal oster pisk lokomotive, ko smo bili pripravljeni in smo v zatemnjeni službeni sobi kupili vozne karte. Tudi jaz, čeprav sem bil »železničar«, tudi legitimacijo sem imel. Vse zato, da bi bil postopek s sprevodnikom čim krajši. Posebej nevarne so na vlakih bile vojaške patrulje, in te so bile dokaj pogostne. Vlak, ki se je ustavil, je bil mešani, potniški in tovorni. Za dvema ali tremi potniškimi vozovi se je vlekla kača tovornih voz. Vlak je na postajah odstavljal in jemal tovor. Potniki smo se ob takem premikanju počutili kaj nelagodno. Potovali smo skoro po polževo, nam pa se je tako mudilo. Potniški vozovi niso bili razsvetljeni in skoro prazni. Čeprav tako neudobno, je bilo to za nas kot naročeno. Vstopili smo vsak pri svojih vratih. Saj se na vlaku »sploh ne poznamo«. Oba nahrbtnika sem odložil na polico takoj pri vhodu, sam pa odšel čisto na drugi konec vagona. Železničar sem se stisnil v kot ob oknu. Nahrbtnika sem mogel videti samo tedaj, ko smo vozili po razsvetljenih postajah in ju je obsijala zunanja svetloba. Če bi me zanju kdo vprašal, »ne vem, čigava sta, ko sem vstopil, sta že bila tam«. S sprevodnikom, ki je s skromno svetilko prišel skozi vagon, sem brž opravil. Pokazano vozno karto mi je preluknjal in brez besed nadaljeval svojo pot. Šele v karavanškem predoru sem stopil do svojih sopotnikov. Razgovor je bil kratek. Izstopili bomo na Jesenicah, onadva nadaljujeta pot sama naprej. Vse drugo, kot že prej dogovorjeno … Dan je že bil, ko smo končno dospeli na Jesenice. Nič razburljivega ali sumljivega se ni zgodilo. Poln veliki nahrbtnik sem si oprtal, malega vzel v roke. Tako sem izstopil na jeseniški peron. Samozavestno in predrzno. Kot da bi uniformiran železničar z dvema nahrbtnikoma vojaške opreme ne bil nič posebnega. Mimo železničarjev in policije, ki jo je na Jesenicah bilo vse polno, sem se namenil proti Podmežakli, Kočni in čez poljane na Višelnico. V gostilni Podmažaklo je natakarica čudno gledala, ko sem tako otovorjen železničar naročil nekakšno sladko osvežujočo pijačo. Stoje sem popil, plačal in brez nepotrebnih besed odšel dalje. V Kočni sem srečal prvega znanca, rodnega soseda »Šimenkovega« Janeza, ki je bil cestar na tistem odseku. Samo pozdravila sva se in nič drugega – ter šla dalje vsak svojo pot. Bili so pač časi, ko ni mogel nihče nikomur zaupati, ko sem želel, da bi me vsaj sprva nihče od poznanih ne videl. Kolikokrat sem si pozneje očital tako lahkomiselno in predrzno tveganje. Saj bi že brez tistih nahrbtnikov bilo tveganja dovolj! Toda, imel sem dobrega angela varuha, posebno srečo, ali kakor kdo ocenjuje … Čez Poljane sem prišel, ne da bi srečal kogarkoli. Brez vsakega počitka sem po dobri uri hoda zavil v Grabnu mimo Žvana v radovniško sotesko. Kmalu sem zapustil celo tisto ozko stezo in se podal po strmini proti vrhu Višelnice. Težko sem tako obložen plezal v strmi breg med skalami in grmovjem. V prepričanju, da sem že na varnem, pa mi nič več ni bilo pretežko.