Obujena iz pozabe

V dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku je bila zadnjo soboto v novembru prireditev ob stoti obletnici smrti pesnice, pisateljice in filatelistke Anice Žemlja, ki je ustvarjala pod psevdonimom Mira Mokriška. Delovala je v času slovenske moderne.

Rodila se je v Ljubljani leta 1875, njeni poti pa lahko začnemo slediti šele leta 1903, ko je bila stara 28 let. »Takrat se je poročila s Francem Žemljo. Namenjen je bil za duhovnika, a si je verjetno zaradi Mire premislil in se zaposlil pri železnici. Prav zaradi njegove službe sta se iz Ljubljane preselila v Volčjo Drago,« je na prireditvi odstirala tančice Lucija Baša, avtorica obsežne raziskovalne naloge o Miri Mokriški, ki je na lanskem tekmovanju mladih raziskovalcev Slovenije prejela zlato priznanje. Osredotočila se je na pesmi – v Mirini zapuščini, ki obsega tudi prozna dela, potopise, dramatiko, uganke, dnevniške zapise in pisma, jih je več kot petsto, objavljenih pa je bilo le 26. »V Domačem prijatelju, ki je izhajal v Pragi, so ji objavili predvsem besedne uganke, pri Mohorjevi družbi so izhajala večinoma njena prozna dela, v Domu in svetu ter v Slovenki so ji izdali nekaj pesmi.« Časopis Slovenka, ki je izhajal v Trstu, je nudil oporo in spodbudo še nekaterim drugim ustvarjalkam. Kot je pojasnila Lucija, so se sestrsko povezale v ženski pesniški krog, ki je objavljal pod psevdonimi. »Moramo se zavedati, da ji čas ni bil naklonjen. Na prelomu 19. in 20. stoletja so na žensko umetnost gledali kot na spremljevalni pojav, saj je bila umetnost rezervirana za moške. Ženske naj bi skrbele samo za dom in družino. Doživljale so mnoge negativne kritike in veliko jih je opustilo vsakršno umetniško udejstvovanje.«

Obsežna rokopisna zapuščina

Mirine rokopise je pred nekaj manj kot tridesetimi leti v porušeni hiši v Ljubljani našel pokojni novinar Jože Hudeček in jih predal Lucijini mentorici, profesorici slovenskega jezika na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra Kamnik Nataši Hribar, takrat še absolventki, ki se je v svoji diplomski nalogi lotila analize zapuščine ter rekonstruirala življenje in delo avtorice. Za raziskovanje je pred dvema letoma poleg dijakinje navdušila ljubiteljska zgodovinarja Ines in Jožeta Ropošo iz Volčje Drage, kraja na Goriškem, kjer je bila Mira ustvarjalno in tudi sicer na višku svojih moči. Tam se je počutila sprejeto, izobraževala se je z branjem slovenskih in tujih avtorjev, z možem sta veliko potovala, imela harmoničen zakon …, nista pa mogla imeti otrok, kar jo je močno žalostilo. Leta 1915 je v njuno življenje posegla vojna: Franc je bil premeščen v Bosno, Anica je nekaj časa živela na Bledu, nato pa se preselila v Ljubljano in v svoji osamljenosti – mož je bil tudi kasneje nenehno na poti – začela pešati.

»Njena obsežna zapuščina bo morda odstrla pogled na umetnice s preloma stoletja in nam besedno umetnost prikazala na povsem novi ravni,« je v polni dvorani Frančiškanskega samostana razmišljala Lucija, ki je to jesen postala študentka prvega letnika slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

V Volčji Dragi odkrili tudi spominsko ploščo

V kamniškem šolskem centru so ob letošnji stoti obletnici Aničine smrti ustvarili članek na Wikipediji (Anica Žemlja), v Volčji Dragi pa sta nastala razstava in članek, ki sta poudarila njene zasluge na področju filatelije. »Ugotavljamo, da je bila verjetno prva ali vsaj ena izmed prvih slovenskih filatelistk,« je povedal Ropoša, ki je skupaj z ženo oblikoval tudi osebno znamko, priložnostni poštni žig, spominsko ovojnico in razglednico v poklon in spomin Mokriške. Razstavo so kasneje še razširili, osrednji dogodek, s katerim so zaznamovali obletnico, pa je bilo odkritje spominske plošče na železniški postaji Volčja Draga, ki so ga dopolnili z orisom življenjske in ustvarjalne poti pozabljene umetnice.

»Kljub temu da je ob koncu življenja čutila, da je prezirana in odslovljena pisateljica, si jo lahko danes postavimo za vzor,« je prepričana Lucija Baša. Predstavitev poti Mire Mokriške, obogateno s prebiranjem pesmi, dnevniških zapisov in pisem, z delom omenjene razstave in glasbenimi nastopi, je sklenila z oceno: »Njeno hrepenenje, da bi mogla narodu kaj koristiti, se je uresničilo.«