Zadnji slovenski cesar

»Če smo v uvodu knjige o cesarju Francu Jožefu postavili trditev, da je slednji zavladal premlad, umrl pa prestar, lahko za cesarja Karla ugotovimo, da je morda zavladal s premalo izkušnjami v preveč kompleksnem času. V vojni svetovnih razsežnosti je namreč v habsburški monarhiji z vso silovitostjo na dan znova privrel ključni problem države – nacionalna trenja; tem pa so se pridružile še tipične zagate dolgotrajne vojne – pomanjkanje, pomanjkanje in še enkrat pomanjkanje. V takšnih okoliščinah prevzeti cesarsko in kraljevo krono ni bila naloga, za katero bi se pripadniki Habsburžanov 'tepli'. Morda se je te teže, predvsem pa težkih okoliščin zavedal tudi Karel, vendar je skladno z dinastičnim načelom, ki ga je zagovarjal vse do svoje zgodnje smrti, vseeno prevzel vladarsko breme na svoja ramena. V naslednjih dveh letih vladanja je skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Mnogi zgodovinarji ga v tem kontekstu obravnavajo kot stečajnega upravitelja mnogonarodne monarhije, ki je bila že dalj časa obsojena na propad, z izbruhom prve svetovne vojne in smrtjo cesarja Franca Jožefa kot glavnega povezovalnega člena med narodi pa je ta propad postal neizbežen. Toda kot bo razvidno iz pričujoče knjige, zgodovina, tudi v primeru vladavine cesarja Karla, ni bila tako črno-bela. Resda je bilo breme nacionalnih sporov in vojne veliko, kljub temu pa je mladi cesar skušal krmariti med različnimi narodnostmi in najti modus vivendi, s katerim bi bila večina njegovih podanikov zadovoljna oziroma vsaj pomirjena. Kljub temu pa se je na koncu izkazal za premalo izkušenega oziroma, bolje rečeno, premalo odločnega vladarja, ki je iskal konsenz z vsemi, namesto da bi kdaj 'udaril po mizi' in zaradi notranjega in zunanjega miru koga razočaral ali užalil. Karel značajsko pač ni bil tak in morda ga je ravno iskanje konsenza, kjer ga ni bilo moč doseči, na koncu stalo cesarske in kraljeve krone.« (str. 12)

Gornji odlomek je iz Uvoda, napisal ga je Gregor Antoličič, ki je ta zbornik več avtorjev tudi uredil. Slovenci imamo od naših nekdanjih vladarjev iz dinastije Habsburžanov v spominu zlasti Marijo Terezijo in Franca Jožefa, za našega zadnjega cesarja Karla I. pa jih ve le malo. Bil je res žlahten človek, tudi Katoliška cerkev ga je povzdignila med blažene. A zavladal je v razmerah, ko donavske monarhije ni bilo več mogoče rešiti. Ko je skušal slovenskega prvaka Antona Korošca prepričati, da Slovenci ostanemo pod njegovo krono, mu je ta odvrnil: Veličanstvo, prepozno je. Žal je bilo res.