Lahko

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: Zanimivosti / torek, 6. december 2022 / 07:47

Lahko se ti pokvari avto, zgrmiš na tla sredi trgovine ali padeš na poledenelem pločniku.

December je mesec, ko s(m)o ljudje običajno milejši in sočutnejši. Je tako to le »na papirju« ali tudi v resnici, ve vsak sam pri sebi.

Lahko se zgodi, da se ti na poti v službo pokvari avto. Uspe ti le zapeljati na stransko cesto in nato avto nepreklicno obmolkne. V zgodnjem sobotnem dopoldnevu upaš, da ti bo uspelo najti pomoč in v nekaj desetih minutah urediti novo prevozno sredstvo. A misliti dajo pogledi, ki jih začutiš (in zagledaš) skozi napol zastrta okna. Kukajo skozi rolete, odpirajo okna, da bi bili bliže situaciji, a da bi kdo prišel vprašat, ali potrebuješ pomoč, se ne zgodi. Lahko je pomagati nekomu, ki se mu pokvari avto. Četudi konkretne težave ne znaš odpraviti, vsaj pridi izza zavese in vprašaj, ali lahko kako pomagaš.

Na srečo – in upam, da jih imamo vsi – obstajajo ljudje, na katere se lahko zaneseš. Sorodniki, prijatelji, sosedje; imaš imena v telefonskem imeniku, za katera veš, da se ti bodo vedno oglasila. Tudi sredi noči ali v soboto zjutraj.

Prijatelju je spodrsnilo sredi enega od trgovskih centrov. Po napaki tistih, ki polnijo police in so prozorni plastični trak, s katerim so prekrite cene, pozabili na tleh. Ko je zgrmel na tla, ga ni nihče ni vprašal, ali mu pomaga nazaj na noge. Ljudje so mirno hodili mimo, polnili vozičke in se obnašali, kakor da se ni nič zgodilo.

V študentskih letih se nama je s prijateljico na parkirišču sredi Ljubljane pripetilo, da sva srečali žensko, ki je močno krvavela po obrazu. Niti za hip nisva oklevali, skočili sva v avto po prvo pomoč in jo oskrbeli. Povedala nama je, da se vrača s pregleda v Kliničnem centru in je na poledenelem pločniku padla. Sredi Ljubljane in sredi dneva zagotovo nisva bili edini mimoidoči, ki sva opazili, da krvavi ... Peljali sva jo na vlak, da se je lahko vrnila domov, na Dolenjsko. Hvaležnost, ki je sijala iz njenih oči, se mi je vtisnila v spomin.

Ni nekaj najbolj prvobitnega v človeku to, da ko vidiš, da je nekdo v zagati, priskočiš na pomoč? Ne samo v decembru, tradicionalno mesecu dobrih dejanj, obdarovanj in sočutnih misli. Seveda je prav, da pomagamo zdaj, ko so rane osamljenosti in samote še bolj odprte in skeleče kot v neprazničnih dneh. Ko hladu ne prinaša samo bližajoča se zima, ampak tudi občutek, da si vsakdo ne more privoščiti prazničnega kosa pršuta, četudi po znižani ceni. Srčna dejanja naj bodo vodilo skozi vse leto, predvsem pa naj se »aktivirajo« v hipu, ko zagledamo nekoga, ki potrebuje pomoč. Ker lahko. In ker smo lahko že takoj v naslednjem hipu mi tisti, ki jo bomo potrebovali.