Ostaja ena zadnjih zgodbark

Žirovska pisateljica Milena Miklavčič je svoje bralce razveselila še s četrtim delom zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki tokrat nosi pomenljiv podnaslov: Poglejte, moji ljudje prihajajo.

Nova knjiga Milene Miklavčič prinaša zgodbe, ki so jih posamezniki z njo delili v času, ko smo zaradi epidemije covida-19 ostali odrezani drug od drugega. »Ta čas nas je močno zaznamoval. Nekateri so brskali po preteklosti, drugi so si nastavljali ogledalo,« je pojasnila Milena Miklavčič in dodala, da samoizpovedne zgodbe ne opisujejo poteka bolezni, opisujejo pa prigode, ki so zaznamovale življenja pripovedovalcev. »Včasih so zabavne in humorne, mnogokrat tudi žalostne in tragične, vselej pa povedane z veliko srčnosti in iskrenosti.« Prav to jo je spodbudilo, da je prelomila svojo zavezo, da omenjenih zgodb, tudi zaradi neprijetnosti, ki jih je doživljala v zvezi s tretjo knjigo, ne bo več zapisovala.

Mnoge zgodbe so se je namreč znova osebno dotaknile, med drugim zgodbi dveh mladih fantov, ki so jima postavili enako diagnozo kot njenemu pokojnemu sinu. »Eden od njiju je utrpel tudi hude posledice po prebolelem covidu. Potem pa je zbolel še Marjan, ki je živel v Londonu, z njim sem bila v stiku prek pisanja za portal javnost.si. Nekako sem se prepričala, da ne smem nehati poslušati in zbirati zgodb.« A kot pravi, bi še snedla besedo, če ne bi ob urejanju arhiva naletela na intervju s Frenkom Trpinom iz Poljan. »V njem je bil tudi odstavek, v katerem je opisal potovanje poljanskih gledališčnikov z avtobusom v Maribor na podelitev Borštnikovih nagrad, ko je Borštnikov prstan prejela Ivanka Mežan. Avtobus se je pokvaril, zato so v dvorano prišli z veliko zamudo. A ko jih je Ivanka zagledala, je rekla: 'Počakajte, moji ljudje prihajajo!' Te besede so me ganile do solz.« Takrat se je zavedela, da nima srca, da vse te ljudi, ki se ji zaupajo, pusti na cedilu. Tako, pravi sama, ostaja ena zadnjih, če ne zadnja potovka oziroma zgodbarka, kot so rekli ženskam, ki so včasih hodile iz kraja v kraj in v hišah, kjer so jih sprejeli pod streho, zbranim pripovedovale zgodbe, ki so jih slišale in doživele na svoji poti. »Ko bomo v teh decembrskih dneh razmišljali, kaj bi komu kupili, bi se morali zavedati, da je najpomembnejše to, da se poslušamo – in da bližnji vedo, da jih slišimo.« Ob tem še dodaja: »Te zgodbe so moje življenje, brez njih bi mi veliko manjkalo.«

Tako se je znova lotila pisanja življenjskih usod in ljubezenskih prigod vseh generacij, ki pa jih je v novi knjigi začinila tudi s številnimi anekdotami iz bolj ali manj odmaknjene preteklosti. »Prav v času covida se je namreč pogosto zgodilo, da so sogovorniki speljali pogovor na kaj smešnega, 'da ne bi samo jokali'.« Največ anekdot ji je zaupal orgličar Oto Nemanič. »Res je izjemen pripovedovalec in sem zelo srečna, da sem ga po treh letih, kar sodelujeva, na letošnjem knjižnem sejmu v Ljubljani videla v živo in ga objela.« Nova knjiga prinaša kar 250 najrazličnejših zgodb, ki po besedah Milene Miklavčič pričajo tudi o tistih plateh človeških življenj, ki javnosti največkrat ostanejo skrite, in o trenutkih, na katerih se je nabralo toliko zgodovinskih usedlin, da počasi tonejo v pozabo.

Posebno zgodbo pripoveduje tudi tokratna naslovnica, ki jo krasi čudovit birmanski šopek. »Našla sem ga v škatli tete Milke, ko sem po njeni smrti pregledovala njeno zapuščino. V njej je bilo kup zapiskov o vsakdanjem dogajanju v Žireh, ki sestavljajo pravo kroniko Žirov. Vmes so bile tudi sanjske knjige, pa šolski zvezki in tudi ta birmanski šopek, ki je edina stvar, ki mi je ostala po njej v spomin.«