Emilija - Romanja s kolesom, 6. del

Besedilo: Grega Flajnik
Kategorija: Rekreacija / / 10:32

Med postankom pod mestom San Marino nam je vodnik Marco povedal zgodbo o nastanku San Marina. Po legendi naj bi republiko v četrtem stoletju ustanovil kamnosek sveti Marin(o) s hrvaškega otoka Rab. V času rimskega cesarja Dioklecijana, ki je kristjane preganjal, je Marin skupaj s prijatelji pobegnil čez morje v mesto Rimini. Tam je delal več let kot kamnosek, v prostem času pa je oznanjal krščanstvo. Potem se je pojavila ženska z druge strani morja (z Raba), ki je govorila, da je njegova žena in ga je poskušala zapeljevati. Marin se je pred njo umaknil v votlino na gori Monte Titano in do konca življenja živel kot puščavnik. Na gori je tudi umrl naravne smrti, in sicer 3. septembra 301. Legenda pravi, da je pred smrtjo sklical k sebi okoliške prebivalce in jim rekel: »Zapuščam vas svobodne od kateregakoli človeka.« Torej od vladarjev in oblastnikov. To dajanje se šteje za ustanovitev Republike San Marino, ki še danes poudarja svobodo in neodvisnost od vseh vladarjev sveta in zato se 3. september 301 navaja kot ustanovni datum te male države. Zanimivo je, da prebivalci od takrat štejejo tudi leta, zato je letos pri njih leto 1721.

Nenavadno, da se je tako majhna državica ohranila vse do današnjih dni. Prebivalci so se morali za svojo neodvisnost boriti tudi z orožjem, a da so zadržali svojo neodvisnost, je v prvi vrsti posledica spretne sanmarinske diplomacije. Samostojnost je bila morda še najbolj ogrožena v času združevanja Italije v 19. stoletju. Giuseppe Garibaldi, ki si je prizadeval za združitev Italije, je bil takrat s svojimi četami pogosto v sporu in vojnah s papeško državo. Prebivalci San Marina so mu večkrat omogočili umik na njihovo ozemlje. Kasneje, ko je Garibaldi zmagal, je uslišal željo prebivalcev San Marina in jim v zahvalo za pomoč med bojevanjem omogočil samostojnost.

Današnje meje je republika dobila leta 1463. Kot nagrado za sodelovanje v zavezništvu v takratnih vojnah je papež San Marinu dodelil utrjena naselja Fiorentino, Montegiardino in Serravalle, ki imajo bolj vaški značaj. Zato je na ravnini največ kmetijskih površin, na katerih gojijo različna žita, vinsko trto in sadje.

Tudi mi smo se s kolesi spuščali med nasadi in prav hitro prispeli nazaj v Riccione. Po malici smo nato kolesarili do Misana, kjer je dirkališče za motocikle, imenovano po Marcu Simoncelliju. Z eno skupino smo ravno ujeli trening rekreativnih motoristov. Nismo se dolgo mudili, saj nam je večini ljubše poganjanje tihih dvokolesnikov.

Dan smo zaključili s piadino, tipično jed Romanje, ki je še najbolj podobna tortiljam. V palačinko iz nevzhajanega testa so zavili pršut, zelenjavo in nekaj sira. To naj bi bila najbolj tipična kombinacija, čeprav jih lahko pripravijo z različnimi prilogami.