Globus je svet v malem

To velja že petdeset let, a vendarle s precejšnjo razliko, ko gre za njegovo vsebino nekoč in danes. Če je bil Globus zgrajen za veleblagovnico, v kateri je bilo moč kupiti blago od šivanke do avtomobila, je danes v njem Mestna knjižnica Kranj, ki nam ponuja »potovanja« tako v globine človeške duše kot v najbolj skrite koščke sveta. V knjižnici so jubilej ene najbolj markantnih kranjskih stavb zaznamovali z razstavo Globus – prvih petdeset let.

Globus s svojo velikostjo in videzom že pol stoletja velja za eno najbolj impozantnih stavb v Kranju. Skupaj s stavbo občine in Delavskim domom na eni strani ter gimnazijo in nekoliko v ozadju hotelom Creina na drugi strani obkroža Slovenski trg, kjer se je v drugi polovici dvajsetega stoletja izoblikovalo novo mestno središče. Z Globusom so rasle in po zaslugi njegove prenove in nove namembnosti še vedno rasejo nove in nove generacije tukajšnjih prebivalcev, tako v preteklosti kot danes pa prav poseben vtis pušča tudi vsem prišlekom v glavno mesto Gorenjske.

Stavbe, te »rjaste lepotice«, kot je nekdo dejal, v Kranju preprosto ni mogoče zgrešiti. Verjeli ali ne, z Globusom se srečujemo že pol stoletja. Za okrogli jubilej vrli meščan sicer ni dobil prometnega znaka s petdesetico, ampak so ga v Mestni knjižnici Kranj, ki po prenovi od leta 2011 naprej večjemu delu Globusa daje vsebino, obdarili z – lahko bi rekli – mini biografijo v zanimivi razstavi ter širšem zapisu v priložnostni knjižici. Razstava Globusovih prvih petdeset let je hkrati domoznanski projekt v okviru Dnevov evropske kulturne dediščine, ki nas v letu 2022 nagovarjajo s temo Trajnostna dediščina.

Rušenje za novogradnjo

Raziskovanja zgodovine stavbe, v kateri deluje kranjska knjižnica, se je lotila knjižničarka Petra Puhar. »Redkokatera umetnost ima tako mogočen in dolgoročen vpliv kot arhitektura. Glasbo lahko ugasnemo, v galerije, gledališča in koncertne hiše hodimo ali pa ne, arhitektura pa je tu, okrog nas, vsak dan,« avtorica razstave razmišlja o pomembnosti arhitekture tako v življenju posameznika kot obstoju skupnosti. »Prebiranje Ravnikarjevih načrtov in njegovih esejev me je popolnoma navdušilo. Njegov pristop do slehernega projekta je tako premišljen, celovit, globok in širok, da navdaja s spoštovanjem. Vedno je dal krila svojemu geniju, svoji kreativnosti, a nikoli brez temeljnih omejitev svoje arhitekturno-urbanistične filozofije: omejitev prostora in dobrobit človeka.«

Podobo novega središča Kranja je z več stavbami zasnoval prav arhitekt Edvard Ravnikar. Najprej je bil v obdobju 1958–1960 zgrajen prizidek k občinski stavbi, v letih 1961 in 1962 je na drugi strani zrasla takratna Služba družbenega knjigovodstva, v letih 1968–1970 pa še hotel Creina. Kot med drugim izvemo na razstavi, je slednji tisti del Ravnikarjeve arhitekturne dediščine, ki je v zadnjem desetletju ali dveh doživel kar nekaj povsem neprimernih posegov, tako kar se tiče gradnje kot zunanjega videza.

Kot si ogledujemo zapise in fotografije v prvem delu razstave, je gradnja Globusa zahtevala rušenje več stavb. »Takratna oblast se je očitno odločila pokazati, da so zdaj na vrsti novi časi. Tako je bil porušen velik del historičnega dela mesta,« ob tem dodaja Petra Puhar. Kot je povedala poznavalka arhitekturne dediščine Kranja dr. Nika Leben, takratni stroka na področju varstva kulturne dediščine takih posegov ni uspelo preprečiti. Danes se Globus zagotovo ne bi zgodil oziroma – zgradili bi ga drugje.

Ah, ta korten

Avtorica razstave nas v nadaljevanju popelje do različnih urbanističnih načrtov za ta del mesta, ki so z današnjega gledišča izjemno zanimivi. Kaj bi lahko tu bilo, pa ni. Kot najbolj usklajen z okolico je bil izbran Ravnikarjev načrt, ki je predlagal, da se hotelski del – torej Creina – ne nadaljuje od Hotela Stara pošta naprej, ampak ga umestijo na ono stran ceste, kje bi bil iz sob pogled na Savo in na zeleno naravo, medtem ko je trgovsko središče predvidel na sedanje mesto.

Na vrhu Jelenovega klanca je bilo v načrtu celo krožišče. Ravnikar je torej o njem razmišljal že dvajset let pred prvim krožiščem v Sloveniji, ki so ga uredili leta 1998 pri Žalah v Ljubljani. Za gradnjo Globusa so uporabili takrat zelo aktualen material korten, jekleno zlitino iz bakra in fosforja, ki je odporna proti vremenskim vplivom in so jo razvili v tridesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA. Izdelali so jo v jeseniški železarni in jo poimenovali jekor (jeseniški korten), reliefne plošče pa so izdelali v Milanu.

Velika kortenska zgradba je med prebivalstvom povzročila val razburjenja. Že med gradnjo so padale opazke, da imamo s Creino na eni strani »cegelnico« (opekarno), na drugi pa železarno. Arhitekt je moral celo zagovarjati svoja stališča pred zborom investitorjev.

Zlata doba Globusa

Stavba je postala element identitete mesta. »Tudi ime Globus kot svet v malem se je usedlo med ljudmi in je še kako primerno za današnji čas, ko se je po prenovi vanjo vselila knjižnica,« pove Petra Puhar ob panojih, na katerih je predstavljena zlata doba Globusa. »Po razstavi so se na Facebooku usipali številni komentarji, polni nostalgije v zvezi z veleblagovnico. V njej se je dobesedno dobilo blago od šivanke do avtomobila.«

Tudi podpisani imam v spominu oddelek z gramofonskimi ploščami ter hi-fi opremo ter kitarami in drugimi inštrumenti. V začetku osemdesetih smo šolarji v zadnje nadstropje, kjer so bili motorji in avtomobili, z navdušenjem hodili opazovat tisti srebrn Volkswagnov scirocco in bili prepričani, da ko bomo veliki, bomo vozili ravno takega. V ozadju je bil parkiran Mercedesov tovornjaček unimog, po katerem si je kasneje nadela ime kranjska rokovski skupina.

Svoje blago so na 6.500 kvadratnih metrih prodajne površine ponujala tri podjetja – veletrgovina Kokra, veleželeznina Merkur in veletrgovina Živila – kar so poleg zastav ob vhodu ponazarjali tudi trije krogi v znaku na fasadnih ploščah. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je zlata doba veleblagovnice s spremenjenimi gospodarskimi razmerami začela izgubljati svoj lesk. Z njo je prihodnost izgubljala tudi stavba.

V novem tisočletju smo bili najprej leta 2005 priča načrtom za prenovo stavbe, ki ga je z več spremembami leta 2007 potrdil mestni svet Občine Kranj. Vanj se je leta 2011 vselila Mestna Knjižnica Kranj.

... in lepa prihodnost

V novem tisočletju smo bili leta 2005 najprej priča načrtom za prenovo stavbe, ki ga je z več spremembami leta 2007 potrdil mestni svet občine Kranj. Vanj se je leta 2011 vselila Mestna Knjižnica Kranj.

V nadaljevanju razstave, ki jo je tako kot knjižico oblikoval Gal Grobovšek, z besedili pa so sodelovale tudi sodelavke iz knjižnice, izvemo, kako pomemben dogodek je bila selitev knjižnice v stavbo, predstavljen je tudi marsikateri namig za prihodnost, Petra Puhar pa je k razstavi dodala še zapise o Ravnikarjevi stavbni dediščini v Kranju, predstavila je arhitekta in njegovo delo, omenila tudi stavbe, ki so bile ob novogradnjah pred petdeset in več leti porušene.