Andrejevi Kristali sreče

Kristali sreče je naslov avtobiografije, ki jo je vrhunski alpinist Andrej Štremfelj predstavil pretekli četrtek v Stolpu Škrlovec in z njo zaznamoval petdeset let ukvarjanja z alpinizmom in trideset let, odkar je z Markom Prezljem prejel svoj prvi zlati cepin.

»Kje so tiste stezice, k' so včasih bile …« je v uvodu večera ob kitarski podpori očeta Marka pred polnim avditorijem Stolpa Škrlovec zapela Andrejeva vnukinja Špela Škufca, nadebudna pevka in kranjska gimnazijka. Ne enkrat, v obeh terminih, ob peti in sedmi uri, je bila dvorana nabito polna z vsemi, ki so želeli na pot pospremiti težko pričakovano avtobiografijo vrhunskega alpinista Andreja Štremflja. Kot je hudomušno poudaril njegov tesni prijatelj in soplezalec, tokrat pa izpraševalec Peter Markič, v knjigi manjka še kakih štirideset let – Andrej jo zaključi leta 1984 – a ga bomo za njen drugi del vsekakor držali za besedo.

Zaljubljenost v gore

V prvem delu večera je Štremfelj ob fotografijah na velikem platnu najprej predstavil koncept in okvirno zasnovo knjige. Povedal je, da so njegovi pretekli zapiski dolgo, tudi več desetletij, čakali na knjigo, za katero je potrebno samozavest pridobil s knjigo Objem na vrhu sveta (2020), ki sta jo napisala skupaj z ženo Marijo. »Najboljši spomin je tisti, ki je zapisan. Pri pisanju so mi tako poleg mojih zapiskov pomagala številna pisma z odprav ali na odprave, knjiga vzponov in zapisniki sestankov kranjskega alpinističnega odseka, pa tudi pogovori z bližnjimi in prijatelji iz otroštva in alpinističnih vrst,« pripoveduje Andrej; da je knjigo skoraj napisal že leta 1987 v baznem taboru pod Lotse Šarom, a za »finalna dela« kasneje ni bilo pravega časa. Odprave so si sledile ena za drugo. »Kot pravi Marija: če sem jo kakšno leto izpustil, sem šel naslednje leto na dve.«

Za uvodne misli v knjigo je Andrej »pero« predal bratu Marku, svojemu prvemu soplezalcu, na platnicah pa knjigo na pot pospremita še dva alpinista, žena Marija in prijatelj Peter Markič. Andrej začne s pomenljivim poglavjem izpod južne stene Anapurne in se nato v prvem delu knjige posveti otroškim letom na Orehku in v Davči, prvemu spogledovanju z gorami, mladostnim dogodivščinam v njih ter vstopu v alpinistični odsek. Sledijo prvi alpinistični vzponi, zahtevne smeri, odprave v tuja gorstva, vzpon na Everest, njegov alpinistični svet spremljajo tako uspehi kot neuspehi, kristali sreče – te je v knjigi moč najti na več mestih – in tudi žalostni dogodki, kot sta nesreči ženine sestre Barbare Perčič in prijatelja alpinista Nejca Zaplotnika. Ob Andrejevi predstavitvi knjige so odlomke iz nje brali njegovi in Marijini otroci Katarina, Anže in Neža, ki je za knjigo prispevala tudi izvirne ilustracije.

Živeti z alpinizmom

V drugem delu je alpinistu in odslej tudi piscu nekaj zanimivih vprašanj o zapisanem v knjigi in mislih ob njej postavil Peter Markič. Na primer o tveganju v alpinizmu, o katerem so Markovi in Andrejevi starši »na srečo« vedeli premalo, o tem, kako je starejši brat za razliko od mlajšega, ki je v gorah po pravilu pritiskal na plin, vedno imel pripravljeno zavoro, o kombiniranju alpinizma in študija, o ženi Mariji – Andrej ji je obljubil več pozornosti v drugi knjigi – in spoznavanju njene družine ter o tem, kako sta kot zakonca ob medsebojni ljubezni in ljubezni do družine znala združiti tudi ljubezen do gora. Da vse naštete ljubezni še trajajo, dokazuje tudi zadnji treking v Himalaji, saj sta z Marijo – odkar sta se upokojila, delujeta kot gorska vodnika – v času »krompirjevih počitnic« tja popeljala družino hčere Katarine. Daljši pogovor z Andrejem Štremfljem je objavljen v reviji Kranjčanka in je dosegljiv tudi na spletni strani Gorenjskega glasa. Več pa seveda v Andrejevi avtobiografiji Kristali sreče.