Cekini v Vrtačah

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. november 2022 / 15:40

Tunjiške zgodbe (13)

Stari tunjiški možje so poznali in vedeli povedati veliko zgodb iz prejšnjih časov. Pripovedovali so jih na kmetijah ob večerih in pozno v noč, po kakšnem večjem delu, kot je mlačev ali ličkanje koruze, seveda ob pomoči tistega, ki pride na svet »po špagi«. Sam sem si nekaj teh zgodb zapomnil, nekaj pa sem jih zapisal. Pa si oglejmo eno od zapisanih.

V Vrtačah je na veliki frati (jasi) sredi gozda ena sama velika kmetija. Daleč naokoli ni nobenega soseda. Pod hišo je tekel in še vedno teče potok, ki tudi nosi ime po vrtačah. Če so za opravilo, ki ga sami niso zmogli, kot na primer težak porod telička, in so nujno potrebovali pomoč, je gospodar trobil v kapo kotla za žganjekuho. Oddaljeni sosedje so vedeli, da Vrtačnikovi potrebujejo pomoč. Takoj so odhiteli v Vrtače pomagat.

Vrtačnikova kmetija je bila velika. Včasih so velikost kmetije merili oziroma določali tudi po tem, da so imeli vedno dva para konj in še kakšna žrebeta za povrhu. Pred mojo zgodbo in tudi po njej je bila Vrtačnikova družina vedno velika, z veliko otroki.

Pred več leti, ne vem točno, kdaj, je bil na kmetiji gospodar Tone, gospodinja pa njegova žena Johana. Dobro sta vodila mogočno domačijo. Edina težava je bila v tem, da nista mogla imeti svojih otrok. Za delo so imeli hlapca Matevža in deklo Mico, poleg njiju pa še pastirja Miho. Neko zimo je sneg tudi v njihovem gozdu polomil veliko drevja. Gospodar in hlapec sta celo zimo vozila les iz gozda, vsak s svojim parom konj. Najbolj vitke in dolge smreke so vozili celo v Trst in jih prodajali za jambore na barkah. Gospodar Tone je do konca sezone za prodani les prislužil kar veliko denarja, tako kranjskih kot ogrskih goldinarjev. Seveda so bili to samo kovanci, zlati in srebrni. Življenje pri Vrtačnikovih bi bilo še naprej lepo, če se ne bi zgodilo, da se je gospodinja Johana pozimi močno prehladila in na pomlad umrla za pljučnico. Toneta je to močno prizadelo in je bil vedno bolj otožen. Razmišljati je začel celo o tem, da bi nekomu prepustil svojo kmetijo, saj svojih potomcev ni imel. Tudi denar bi bilo treba nekam skriti, saj rokovnjači radi pridejo terjat svoj delež. Neko noč, ko ni mogel spati, se je odločil, da svoje posestvo prepusti pridnemu hlapcu Matevžu in dekli Mici, ki sta na skrivaj menda ljubimkala. Za svojo lažjo pot v nebesa pa si bo ob poti, ki pride iz gozda proti hiši, postavil lep križ s križanim, tako da bodo ljudje vedeli, da je bil Vrtačnikov gospodar pobožen mož.

Vse to je kmalu zares naredil. Posekal je hrast za hišo, tesar iz Dobrave ga je obtesal in iz njega izdelal lepo nabožno znamenje. Ko je bil križ postavljen, si ga je Tone ponosno ogledoval, videl je, da meče svojo dolgo senco ravno proti hiši. To se je zgodilo prav na dan, ko goduje sveta Ana, to je 26. julija. Ta dan je v Tunjicah velik farni praznik, kajti sveta Ana je zavetnica in farna patrona tunjiške fare. Na ta dan pride v Tunjice od blizu in daleč veliko romarjev. Večerilo se je že in prav tedaj je na hribu v cerkvi zazvonilo avemarijo. Vreme je bilo lepo, bilo je jasno. Senca križa je padala proti veliki tepki na Vrtačnikovem vrtu. Tone se je postavil h križu in v korakih izmeril dolžino sence, ki se je končala dobrih šestnajst korakov naprej. Kraj, kjer se je senca končala, je dobro označil in še isti večer tam izkopal jamo. Vanjo je položil z žico ojačan lončen lonec, poln zlatih in srebrnih goldinarjev, ki jih je dolga leta zbiral od prodaje lesa in živine. Na vrh lonca je položil dve opeki s strehe, vse skupaj je zasul z zemljo in izravnal, da se ni nič poznalo. Naslednji dan je na vrh križa pribil tablico, na kateri je pisalo: »Vsako leto na god svete Ane ob Ave Mariji se vrh tega križa pozlati«. Tone si je mislil: tu bo moj denar varno shranjen tudi pred rokovnjači, meni pa bo na stara leta še kako prav prišel.

Tone je dal v Kamniku pri notarju narediti pisma, s katerimi je svoje premoženje in zemljo prenesel na hlapca Matevža in deklo Mico. Nista pa minili niti dve leti, ko je Tone nenadoma umrl, zadet od božjega žvaka, kot so tedaj rekli kapi.

(Se nadaljuje)