Emilija - Romanja s kolesom, 2. del

Pokrajina Emilija - Romanja je ena od dvajsetih italijanskih dežel. Je še enkrat gosteje poseljena kot Slovenija, saj na površini okrog 22.500 kvadratnih kilometrov živi približno 4,5 milijona prebivalcev. Na severu meji z deželama Benečijo in Lombardijo, na zahodu s Piemontom in Ligurijo, na jugu s Toskano ter na vzhodu z Jadranskim morjem.

V stik z deželo smo prišli takoj, ko smo prečkali reko Pad. Ustavili smo se v mestu Pontelagoscuro, ki leži le nekaj kilometrov od mesta Ferrara, kamor smo bili namenjeni tisti dan. Po malici smo se pripravili za kolesarjenje. Naši prvi kilometri so bili po nasipu reke Pad, ki je s svojimi 652 kilometri najdaljša reka v Italiji in tudi zelo vodnata, saj je na najširšem delu široka 503 metre. Delta reke je eno največjih mokrišč v Evropi in obsega 54.000 hektarov.

Kolesarili smo po nasipu in občudovali nasade topolov, ki jih posadijo v ravnih vrstah in so med hitreje rastočimi rastlinami na svetu. Posledično je njihov les lahek in ga uporabljajo za izdelke, ki morajo biti lahki, na primer gajbice za sadje, les za pohištvo v avtodomih, ali pa za predelavo v papir. Pot ob reki Pad je označena kot evropska kolesarska pot EuroVelo 8, ki sicer vodi iz španskega Cadiza do Igoumenitse v Grčiji in je dolga 7200 kilometrov. Italijanski del poti je domačinom znan tudi kot kolesarska pot Fausta Coppija. Fausto Coppi je eden najboljših kolesarjev na svetu. Italijani ga kličejo kar »il Campionissimo« ali v prevodu šampion med šampioni. Ta sloves je vsekakor upravičil, saj je takoj po drugi svetovni vojni petkrat zmagal na italijanskem Giru, dvakrat pa tudi na Dirki po Franciji ter na skoraj na vseh klasičnih enodnevnih dirkah.

Mi smo žal morali kmalu zaviti s poti ob reki Pad in se usmeriti proti mestu Ferrara. Ta je v zgodovini pomembno vplivala na razvoj pokrajine Emilija - Romanja, saj je tu prebivala bogata družina Este. Mesto je najbolj cvetelo v času zgodnje renesanse (quattrocento), katere značilnost je, da so gradili zgradbe iz posebne rdeče opeke. V mestu smo lahko občudovali, simetrične oblike značilno grad družine Este, diamantno palačo, univerzo, katere znana diplomanta sta bila Nikolaj Kopernik in švicarski zdravnik Paracelsus. Za prebivalce mesta pa je najbrž največja uporabna vrednost obzidje, po katerem se lahko sprehajajo, tečejo ali celo kolesarijo. Obzidje je dolgo devet kilometrov in poti so speljane prav po obzidju, zunaj ali znotraj njega. Obzidje so namreč zgradili pred približno štiristo leti in je imelo več »slojev« najprej nižji zid, sledil je vodni jarek, zatem višji zid s stolpi, kamor so postavili obrambne topove. Obzidje se je v večini ohranilo do danes. Mi smo mesto prevozili s kolesom in tudi tokrat spoznali, da bi lahko v mestu preživeli še kakšen dan in ali dva. A morali smo nazaj do kombija, kjer smo naložili kolesa in se odpeljali v dve uri vožnje oddaljeno mesto Riccione ob Jadranskem morju.