Staroverstvo v Sloveniji

»Potem ko je krščanstvo najprej preplavilo Sredozemlje, nato Evropo in navsezadnje ves svet, se je njegovo zmagoslavje zdelo tako zelo samoumevno, da ni bilo nikakršne osnove za vprašanje, ali morda obstaja vsaj majhna možnost, da je kje v evropskih deželah mnogo stoletij po pokristjanjenju predkrščansko verovanje na organiziran način vendarle preživelo do sodobnosti. Tako vprašanje bi bilo pač podobno vprašanju, ali lahko na katerem od velikih alpskih smučišč srečamo jetija. Noben resen človek se ga ne bi drznil postaviti. Ko je najprej leta 2012 izšla knjiga izročil Borisa Čoka V siju mesečine in nato leta 2015 še mnogo obsežnejša Iz nevidne strani neba Pavla Medveščka, se je strokovna javnost znašla pred velikanskim izzivom, kako se odzvati. Obe knjigi namreč prinašata vrsto pričevanj o organiziranem obstoju še v 20. stoletju tega, kar so pripovedovalci imenovali naša stara vera s starimi bogovi in molitvami po starem. Tehnični izraz staroverstvo se zdi v skladu s temi navedbami. Vsekakor se kaže izogniti zaničljivemu izrazu poganstvo. Ali pa se bosta v prihodnosti morda uveljavila izraza naravoverstvo ali celo rodnoverstvo, to bo pokazal čas. Osuplosti strokovne javnosti je sledilo po eni strani iskanje kontekstov predstavljenih izročil, po drugi strani pa sistematičen dvom o njihovi avtentičnosti. Vsekakor se je zgodila tudi pomembna spodbuda pri razvoju novoreligijskih skupin v Sloveniji, ki pa jih pričujoča knjiga ne obravnava. Posveča se namreč drugim vprašanjem. Da to lahko stori, uvodoma razpravlja o vprašanju avtentičnosti in nanj pozitivno odgovori. /…/ S tem smo pri religiološkem vidiku staroverstva v Sloveniji, ki ga knjiga obravnava z vidika postkrščanske teologije. Opozori na teorijo pramonoteizma, ki mnogo bolje pojasni obstoj vrhovnega boga pri starovercih. V nadaljevanju pa se analiza usmerja v povezave med človekom, naravo in njenimi silami, o čemer so staroverci nenehno govorili. Gre za to, da sebe enačimo z vsemi živimi bitji, ki živijo okoli nas in z nami, in da je med nami tudi tisto, česar ne vidimo ali ne razumemo, a to še kako deluje. Staroverci so poznali vidike okoljske etike, ki jih danes štejemo za najnaprednejše.« (str. 9, 10)

Gornja odlomka sta iz razmišljanja, ki ga je v ta zbornik prispeval Andrej Pleterski. Prav zanimivo je spremljati fenomen obujanja zanimanja za staroverstvo v Sloveniji v zadnjih letih. Ta knjiga priča, da se zanj vse bolj zanima tudi strokovna javnost, dostopna pa je vsem bralcem tudi na spletu.