Jesensko zlato

Gaipahöhe (2192 m n. m.) – Niz štirih dvatisočakov v Nockbergih, v Avstriji. Lahko dostopni vrhovi, ki v teh jesenskih časih ponudijo čarobne razglede na žareče macesne.

Zakaj se tako rada vračam v Nockberge, v Avstrijo? Ker nikoli in nikjer ni nobene gneče. Ko lahko dobršen del poti prehodiš sam, ker so ti – sicer travnati – dvatisočaki zelo prijazni in nezahtevni.

Skozi predor Karavanke se zapeljemo v Avstrijo in se vozimo v smeri Salzburga. Avtocesto zapustimo na izvozu Gmünd, kjer sledimo cesti proti Innerkremsu. Peljemo do koče dr. Josef Mehrl v kraju Schönfeld, kjer je naše izhodišče. Zadaj za kočo nas smerokaz usmeri strmo v klanec. Po kratkem vzponu nas poti vodi v smeri manjšega smučišča, prečno, nato pa zavijugamo navzgor, mimo zgornje postaje vlečnice. Pot je speljana po grebenu, med trenutno zlatimi macesni in granitnimi skalami. Naš prvi dvatisočak je Mattehanshöhe, 2086 m n. m. Do sem smo potrebovali približno eno uro. Že s tukaj se nam odpre lep pogled, predvsem pa pogled na pot, ki je še pred nami. Po grebenu sledimo naprej. Z vrha nadaljujemo po grebenu do ograje, tam pa se obrnemo desno in začnemo sestopati. Vmes stopimo tudi na drugo stran ograje. V jesenskem času je žica spuščena do tal, a vseeno moramo biti previdni. Po prostranstvih nadaljujemo mimo zgornje postaje še ene žičnice, ki tudi v zimskem času ne deluje. Malce naprej je drugi dvatisočak v nizu, Zechner Höhe, 2188 m n. m.; v tem delu, če bo sreča mila, morda lahko ugledamo tudi belke. Po grebenu se malce spustimo, nato pa nam ogromni možici, še skoraj skulpture, kažejo pot naprej, ki jo sicer označujejo tudi markacije.

V vrha Zechner Höhe sledimo grebenu. Pot se vmes celo malce spusti, pa spet preči, potem pa se začne zadnji vzpon do vrha tretjega dvatisočaka, Gaipahöhe, 2192 m n. m. Na vrhu je križ. Razgled nas nagradi. Proti jugu vidimo Königstuhl, Seenock, Grünleitennock, Peitlernock in Bärenaunock, Ochsenriegel, Schilchernock, Klölingnock, v daljavi se vidijo Visoke ture, Nizke ture itd. Z vrha sestopimo na drugo stran in nadaljujemo še v smeri jezer Anderle (Anderle Seen). Že do teh jezer hodimo mimo kopice manjših; Nockberge so res bogate z vodnimi viri. Preden se spustimo do jezer, obiščemo še zadnji dvatisočak v nizu, četrti, Kameritzhöhe (2167 m n. m.). Vrh je na desnem robu, grebenu, pot do jezer se pa spusti mimo ogromnega možica, ki je videti že kot prava skulptura.

Ko sestopamo, se nam pokaže eno od jezer, pa potem še drugo in tretje. Jezeri Anderle sta čudovito vkomponirani v zeleno okolico z razgibano, granitno skalo. Jezera označujejo kot eno najlepših točk v biosfernem parku Nockberge.

Jezeri Anderle sta oddaljeni le nekaj minut hoje in se lepo ugnezdita v mehko zeleno in razgibano skalo. In nenadoma je tam, ta trenutek. Ko se sonce dotakne hladne vode in modra barva pridobi intenzivnost. Daljnosežni pogled na gorsko regijo je izjemen, saj se razteza čez mejo do Salzburga, z Zechnerhöhe kot sidriščem. Eden najlepših krajev v biosfernem parku.

Od jezer gremo do makadamske ceste, po kateri lahko sestopimo nazaj do izhodišča. Če imamo možnost, da nas nekdo počaka na drugem kraju, ali pa če gremo s planinskim društvom, pa predlagam naslednje: Po makadamski cesti se vrnemo pod Gaipahöhe, kjer nas smerokaz usmeri desno navzdol. Pred nami bo pravljični potep skozi labirint žarečih macesnov. Navdihujoča in mehka steza nas bo prevzela. V dolino pridemo direktno na odcepu za Nockalmstrasse. Če te možnosti ni, se moramo pa vrniti na izhodišče pri koči dr. Joseph Mehrl.

Nadmorska višina: 2192 m
Višinska razlika: 750 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 2 / 5