Furman Janče

Tunjiške zgodbe (11)

Že kar dolgo je od tega, ko se je to zgodilo. To tam bolj na koncu naše vasi. Toliko je krajev na tem svetu in vse povezujejo ceste, te pa so lahko široke, ozke, ovinkaste ali ravne. Pravijo, da širša je cesta skozi kraj in višji je turen pri cerkvi, imenitnejši je kraj. Več ko se oglaša zvonov in nižje ko ti pojo, bogatejša je vas.

Kje so že časi, ko so po vaških poteh konji vlekli težke vozove. Z železom okovana kolesa so trla nasuti gramoz, da se je iskrilo in kadilo pod kolesi. Poleti so bili vozovi do vrha naloženi s suhim senom in povezani z žrdjo. Pozimi so težke vozove zamenjale sani, furmani pa so na komate obesili zvonce, da so konji ponosno hrzali in dvigali glave, ko so sani skoraj neslišno tekle po snegu. V mrazu se je vozilo iz gozdov vejevje in les za kurjavo. Nekateri večji kmetje so imeli par konj in težke dvojne sani, smeke so jim rekli v Tunjicah. Nanje se je dalo dosti več naložiti, saj se je prvi konec dalo obračati kakor pri vozu.

Furmani so bili prav posebni ljudje, namazani z vsemi žavbami. Nosili so visoke škornje, klobuke s širokimi krajci, zamazane hlače, in bolj so smrdeli po konjih, bolj so bili sami sebi všeč. Kdor jih na cesti ni prav ogovoril, je znal tudi katero z bičem dobiti. Tak je bil tudi furman Janče. Malo je šepal, ker ga je nekdaj pri furi v gmajni nekaj stisnilo. Bič ali gajžlo je vedno nosil s seboj, tudi takrat, ko je šel brez konj po opravkih. Posebno obvezno je to bilo pri pogostih obiskih gostilne. Malo si je s tem pomagal pri hoji, najbolj pa zato, da se je vedelo, kdo je. Neko zimo je od božiča pa do treh kraljev nasulo snega, krepko čez kolena. Vse poti so bile zametene, ko so ljudje za silo prebili poti, so bile videti kot ozke steze. Sneg je pomrznil, in ko je dan začel rasti, so furmani zapregli, da še po trdem spravijo les domov. Tudi Janče je okomatal svoja konja, pripel klince na trikel, zavihtel cepin na ramo in odšepal za konji. Izvleči je moral nekaj dolgega lesa za grušt. Namenil se je, da do doma privleče smreke kar z vejami vred. Konjev ni bilo treba posebej držati na vajetih, ker so ga ubogali tudi na njegov močan glas. Mraz je tisti dan neusmiljeno rezal. Na koncu vasi je pot ostro zavila v levo okoli majhne stare bajte, v kateri sta živeli dve priletni ženski. Proti Jančetovi gmajni je gaz vodila prav tu in nato še mimo majhne lesene hiške, kamor sta sestri hodili na tako in drugačno potrebo. Kar lično je bila narejena ta »štrbunk« hišica. Na vratih pa je bila izrezana linica v obliki srčka. Ker sta bili Liza in Polona sila radovedni, sta to hišico uporabljali za prisluškovanje ljudem, ki so hodili tam mimo. Tudi tisti dan, ko je Janče vlačil smreke, sta se smukali noter in ven. Čakaj, šment babji, si je mislil Janče. Pa je zavpil nad konji »hot«, pa sta konja zavila tesno proti »sekretu«. Janče je hotel le malo počohati po plankah, pa je vrag imel mlade. Veje so se tako nerodno zataknile, da je stavbico z Lizo vred vzelo s seboj. Vsa zadeva se je kar nekaj časa peljala po snegu. Janče je vpil nad konji, toda konja sta vlekla kar proti domu. Nesrečna radovednica je skoraj gola obsedela v snegu, krilila je z rokami in klicala božjo pomoč. Jančetu pa je rekla le: »Ti, hudič, ti.« Popoldne je Janče še vlačil smreke, pobral je planke in vrata s srčkom naslonil na bajto. Sam pri sebi pa se je spraševal, ali bi nemara pri spovedi le moral povedati, kaj je dopoldne videl, ko je Liza vstajala iz snega.