Kako sem? Srednje ...

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Gorenjska / nedelja, 16. oktober 2022 / 14:58

»Živjo, kako si?« me je zadnjič prijazno po­zdravila znanka, s katero se nekaj časa nisva videli. Sem že odprla usta, da bi na vprašanje, ki ga tako kot večina razumem kot sinonim za pozdrav, odgovorila z enako brezosebnim hvala, dobro, ko sem se zaslišala, kako odgovarjam z besedami svojih najstniških otrok: »Hmm ... srednje.«

Na ta sicer nepomemben dogodek sem pomislila v začetku tedna, ko so me objave v medijih spomnile, da je 10. oktober svetovni dan duševnega zdravja. Letos je med drugim poudarjal pomen sodelovanja in povezovanja vseh v prizadevanjih za preprečevanje, prepoznavanje, zdravljenje in okrevanje ob pojavu duševnih težav in motenj ter krepitev dobrega duševnega zdravja prebivalcev.

Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta starosti, a jih žal v začetku pogosto spregledamo. Zato je skrb za duševno zdravje pomembna ves čas, so ob tej priložnosti poudarili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. S krepitvijo duševnega zdravja preprečujemo pojav številnih duševnih težav in motenj, prav tako pa preprečujemo enega pomembnejših javnozdravstvenih problemov – samomor, poudarjajo.

A ob tem ugotavljajo, da se (tudi) v Sloveniji na področju duševnega zdravja srečujemo z velikimi potrebami po dopolnitvi mrež zdravstvenih in socialnih služb, s pomanjkanjem kadra ter neenakomerno dostopnostjo virov pomoči. V zadnjem obdobju sicer na te potrebe odgovarjajo z vzpostavljanjem Centrov za duševno zdravje otrok, mladostnikov in odraslih na primarni zdravstveni ravni; do konca leta naj bi jih bilo bo v okviru zdravstvenih domov po vsej državi vzpostavljenih deset.

Koliko bodo centri pripomogli k večji dostopnosti storitev na področju duševnega zdravja, je težko napovedati. Zato gre verjetno za zdaj, ko govorimo o preventivi, kar slediti priporočilu psihiatrinje Vesne Švab, vodje enega do že vzpostavljenih tovrstnih centrov. V pogovoru za nacionalno televizijo med drugim pravi: »Vsaka pomoč je boljša kot nobena. Pristna skrb, pa četudi je izrečena z napačnimi besedami, je boljša kot nikakršna skrb. Da mi je mar za nekoga, lahko izrazim tudi z napačnimi besedami, ampak moja neverbalna komunikacija, moj izraz, zven mojih besed, je tisto, kar lahko reši življenje.«

Točno to, da ji je mar, sem začutila v prijaznem pogledu, upočasnjenem koraku in iskrenem vprašanju znanke, ki se je na moj neodločen odgovor na svoj pozdrav odzvala tako, da je mojim sicer zares drobnim in nepomembnim stiskam namenila četrt ure svojega časa in pozornosti. Meni je polepšala večer, komu drugemu bi morda celo rešila življenje.