Beg ali soočenje?

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 9. oktober 2022 / 07:30

Prejšnji teden smo zapisali, da je nujen korak za lastno spremembo zavedanje sebe, tj. zavedanje lastnih čustvenih stanj. Ter da samo mi lahko vplivamo na to, koliko časa se bomo počutili osramočene, nesprejete, prestrašene, neljubljene …

Odvisno je, ali bomo sram, strah, depresijo … skušali prezreti, potlačiti in na tak način zbežati. Potlačene čustvene vsebine imajo žal veliko moč. Skušali bomo pobegniti, a uspelo nam ne bo – dokler bo ta občutek npr. sramu, ponižanosti v meni, se bom (neodvisno od moje zavestne volje) znašel ob ljudeh ali situacijah, ki mi ga bodo vedno znova prebujali. Neprijetna čustva delujejo tako, da se hočejo razrešiti. Razrešijo pa se največkrat lahko le ob drugih osebah ali situacijah. Takrat nas znova opomnijo nase, da so še vedno v nas in čakajo, da jih bomo opazili, jih razrešili – ne pa odrivali od sebe. Tako podzavestno privabljamo ljudi in situacije, ob katerih bomo vedno znova podoživljali ta neprijetna čustva. Na ta način se bomo »valjali« v lastnem nezadovoljstvu leta in leta.

Lahko pa si priznamo, da smo osramočeni, ponižani, in tem neprijetnim občutkom namenimo svojo pozornost. Moram samo ostati z njim (z občutkom – npr. sram, jeza, ljubosumje, neopaženost, manjvrednost …), ga opazovati, kaj se takrat dogaja z mojim telesom (postane vroče, se potim, razbija srce, stiska v prsih …). Najtežje je s tem zdržati. Vendar traja manj časa, kot si predstavljamo. Kako to storiti? Potrebujemo čas. Usedimo se, opazujmo se in dajmo tem bolečim občutkom v sebi sočutje, nežnost. Ti občutki so del nas. Če jih zavračamo, zavračamo del sebe. Občutek sramu, ponižanja je kot majhen otrok, ki se počuti odrinjenega in nezaželenega. Kako bi pomagali temu otroku? Potrebuje naše odobravanje, pozornost, ljubezen, prisotnost. Temu rečemo tudi ljubezen do sebe.

Pomaga tudi razumevanje, da oseba, ki »nam je to storila«, ni kriva za naše občutke. Jaz sem ta sram, občutek ponižanosti že imel v sebi, ona vam ga je le sprožila. Če tega občutka v vas ne bi bilo, ga ta druga oseba ne bi mogla sprožiti. Če od neprijetnega čustva bežimo (se trudite ne razmišljati o njem, se zamotiti npr. z delom, s stalnim pospravljanjem, gledanjem serij …), ga boste podoživljali spet in spet. Prijateljem in vsem drugim boste razlagali, kaj se vam je groznega zgodilo, cel mesec pripovedovali isto zgodbo, ob tem pa vsakič znova podoživljali neprijetna čustva. Seveda lahko o neprijetnih dogodkih govorite s prijatelji, to je dobro, ampak po tem, ko znate na dogodek pogledati brez podoživljanja – ko ozavestite, da v resnici doživljate sram, ki čaka na vas, da ga prepoznate in ste z njim sočutni, tako kot bi bili z otrokom. Tako bo sram izgubil svojo moč v vas.