Po duši najprej pedagog

Zadnje obdobje več kot dvestoletne zgodovine Gimnazije Kranj je močno zaznamoval nekdanji ravnatelj Franc Rozman, ki zdaj odhaja v zasluženi pokoj. Njegovi kolegi na gimnaziji so se mu ob tej priložnosti poklonili z besedami: »Ne moremo, da ga ne bi občudovali, spoštovali, cenili in ga imeli radi kot izjemnega človeka. Za nas je zelo poseben. Ima srce in glavo na pravem mestu.«

Dve tretjini svojega dosedanjega življenja ste preživeli na Gimnaziji Kranj. Kaj je na tej »stari dami«, da vas je tako očarala in ste ji posvetili vsa svoja aktivna leta?

Pred temi leti sva se pred Globusom srečala z mojim zdaj že pokojnim predhodnikom na ravnateljskem mestu Valentinom Pivkom. Ob pogledu na z jutranjim soncem obsijano pročelje gimnazijske stavbe mi je rekel: »A ni lepa tale najina gimnazija!« Ko aktivno vplivaš na razvoj šole, se zaradi tega veliko bolj povežeš z njo. Prvi dan, ko sem v gimnazijo vstopil kot dijak, me je bilo sicer kar malo strah, a je bilo potem prav srednješolsko obdobje tisto, ko sem verjel, da lahko dosežeš, karkoli si želiš, in zato sem gimnazijo občudoval. Na gimnaziji se ravno toliko naučiš, da misliš, da ni več kaj dosti spoznati, potem pa že na fakulteti ugotoviš, da držijo Sokratove besede: »Vem, da nič ne vem.«

Imate tudi najdaljši ravnateljski staž na tej gimnaziji – kaj vse ste doživeli v času svojega ravnateljevanja?

Določene stvari je bilo treba na šoli vsekakor spremeniti, res pa je, da šola v času, ko sem bil sam ravnatelj, ni šla skozi kakšne turbulentne čase – tu mislim na širše okolje, saj politične okoliščine zelo vplivajo na razvoj šol, sploh gimnazij, ker se tu vzpostavlja nova inteligenca, nove usmeritve, morda celo avantgardne, revolucionarne. Se je pa v obdobju mojega ravnateljevanja zelo spremenil odnos javnosti oziroma staršev do šole. Na začetku je bilo še povsem normalno, da se zadnji mesec pred počitnicami šola zapre za starše, da so profesorji lahko normalno zaključili. Zdaj so starši v proces šolanja vključeni od prvega do zadnjega dne. To možnost sem vpeljal, saj se na ta način stvari večinoma rešijo sproti, sicer imaš lahko ves čas inšpekcijske nadzore. Vsi se moramo zavedati, da je uspeh otroka odvisen od našega sodelovanja, ne nasprotovanja in dokazovanja, kdo je močnejši oziroma pametnejši.

Osnovna naloga gimnazij je po vaših besedah akademskost, usposabljanje dijakov za uspešen študij na univerzi. Kljub temu pa ste dijakom vedno znali ponuditi še kaj več. V čem je pomen te izbirnosti?

Na gimnaziji treniramo možgane, kar je včasih lahko precej naporno, obenem morajo nekateri dijaki v to vložiti ogromno truda, drugi ne kaj dosti. Uspehi pa so zelo različni in niso odvisni zgolj od truda, ki ga je moral kdo vložiti. Dijakom prvih letnikov sem na začetku šolskega leta tudi letos povedal, da bo uspeh veliko bolj odvisen od discipline kot pa od sposobnosti. Vsak človek pa rad počne tudi, kar mu je v veselje in pri čemer je uspešen, in to ni nujno eden od gimnazijskih predmetov. Zato smo uvedli te dejavnosti. Drugi razlog pa je bil, da imajo mladi v osnovni šoli relativno malo možnosti spoznati širino vseh udejstvovanj oziroma možnosti, kje vse lahko uporabijo svoje sposobnosti. Mi pa smo jim dali to možnost.

Na kranjski gimnaziji ste se šolali tudi sami. Kakšna je bila razlika med učnim in vzgojnim procesom na gimnaziji v času, ko ste jo obiskovali vi kot dijak, in zdaj?

Določena razlika je že zaradi tega, ker starejša generacija vedno misli, da iz današnje mladine ne bo nič, to je pač neka floskula. A današnja mladina je pač drugačna, ker so časi drugačni, in če jih želijo obvladati, morajo biti drugačni od nas. Glede pristopa k poučevanju oziroma po strokovni plati pa po mojem mnenju ni velike razlike, je pa precejšnja razlika v dostopnosti profesorjev. K temu sodelovanju med dijaki in profesorji je veliko pripomogla eksterna matura, ki je učitelja in dijaka postavila na isti breg, kar se mi zdi dobro. Po drugi plati pa mladi zaradi tega pogosto pričakujejo, da jih bomo ves čas potiskali naprej, in ko pridejo na fakulteto, se lahko znajdejo v težkem položaju, ker so prepuščeni le sami sebi.

Mnogi opažajo posledice, ki jih je pri dijakih pustilo šolanje na daljavo. Kako na to obdobje gledate vi?

Vsekakor je to obdobje dokazalo, kar so učitelji sicer trdili že ves čas, da je šolanje brez neposrednega stika manj uspešno. So se pa učitelji za šolanje na daljavo zelo hitro usposobili in smo določene stvari iz tega obdobja obdržali. Marsikaj lahko zelo hitro rešiš v Teamsih – prek objav v Teamsih se recimo lahko dijaki učijo tudi iz zapiskov svojih sošolcev.

Kljub letom uspešnega dela ste se zgolj tri leta pred upokojitvijo odločili mesto ravnatelja prepustiti mlajšemu kolegu. Zakaj ste tisti trenutek prepoznali kot najprimernejši, da vodenje gimnazije prepustite nasledniku?

V neki fazi sem se odločil, da bom nehal ravnateljevati, ko bo hčerka maturirala. Že ob prevzemu zadnjega mandata sem zato povedal, da bom s tem zaključil. Sicer vedno ostanejo kakšni projekti, ki jih želiš speljati in zaradi katerih bi lahko podaljševal, in prav zato sem si postavil mejo. Večino odločitev v življenju sem sprejel na ta način; tudi leta 2018, ko sem bil v bolnišnici in je bilo kar problematično, sem se odločil, da se ne bom več ukvarjal s politiko. In zato kasneje o tem niti nisem več premišljeval. Obenem pa sem se kot ravnatelj ukvarjal z vsem mogočim, uveljavljaš lahko stvari, na katere se spoznaš, a sčasoma ugotoviš, da te čas prehiteva. Neprestano zato z nekaterimi stvarmi odlašaš, jih prestavljaš na kasnejši čas, a po smrti težko počneš karkoli. Obenem so se pridružile še zdravstvene težave. Ravnatelj si le 24 ur na dan.

Glede na to, da ste bili aktivni na številnih področjih, tudi v politiki, si vas ne predstavljamo, da se boste povsem umaknili v običajen upokojenski vsakdanjik – kakšne načrte imate za življenjsko obdobje, ki je zdaj pred vami?

V šoli bom še vedno sodeloval pri izbirnih vsebinah, aktiven bom še v klubu alumnov. Zdaj bom imel tudi čas za jogo in meditacijo, s katero sem se ukvarjal že prej. Mnogi to zamenjujejo z religijo – sam sem vzgojen kot katolik in bom to ostal, ampak modrosti, znanja drugih te samo še dodatno bogatijo.

Bo zdaj več časa tudi za šah?

Tu pa lahko rečem, da težko pričakujem vnuke – dva državna prvaka sem že vzgojil, zdaj bi pa še kakšnega. (smeh) Doma smo veliko igrali miselne igre, ker smo pred osmimi leti televizijo postavili na balkon, ko se je pokvarila, od tam pa je šla na odpad in je od takrat nimamo.

Ko ste se umaknili z mesta ravnatelja, ste nam zaupali, da se boste zdaj v večji meri lahko posvetili tudi kmetiji, ki jo imata z ženo v Litiji. Kako veliko kmetijo obdelujeta?

To je majhna hribovska kmetija. V ravnini je sicer deset hektarov zemlje veliko, v hribih pa najinih 14 hektarov ni veliko – hektar pašnika, ostalo so gozd in skale. Imava tudi sadovnjak in nekaj živali. Razmišljava, da bi pripravljala različne delavnice – kmetijo sva kupila ravno zaradi tega, ker sva želela prostor, kamor bi ljudje lahko prihajali na razne tečaje in podobno. Tu pripravljamo tudi gimnazijske tabore za osnovnošolce, že drugič smo letos pripravili še šahovski tabor.

Ob vaši upokojitvi so vaši poklicni kolegi z Gimnazije Kranj zapisali, da ste matematik in pedagog po duši in da je težko reči, kaj je na prvem mestu. Kaj pa bi vi dali na prvo mesto?

Bil sem še v srednji šoli, ko so me z revije Ognjišče vprašali, kaj bom počel v življenju. Odgovoril sem, da bom učitelj matematike, ker imam tako rad matematiko. Pa me je novinar vprašal: »Kaj pa otroke?« Takrat sem ugotovil, da je pomembno predvsem, da imaš rad poučevanje, čeprav brez stroke seveda ne gre.

Pred nekaj leti, tik pred transplantacijo druge ledvice, ste osvojili vrh Triglava. Kaj vas je gnalo na našo najvišjo goro?

Profesorica Marija Štremfelj je že dlje časa načrtovala, da bi naše učitelje peljala na Triglav. Prvič nisem uspel, ker sem imel druge obveznosti, a se je potem znova ponudila priložnost. Takrat sem bil na dializi, a čeprav sem se ukvarjal s športom, nisem imel veliko kondicije. Prvi dan smo v večernih urah prišli do Kredarice, kjer so mi zaradi težav s kalijem odpovedale noge. Naslednji dan zjutraj pa sem bil spet čisto v redu in sem brez večjih težav prišel na vrh Triglava.

Od vas so se gimnazijski kolegi poslovili z zelo ganljivim zapisom. Boste težko zapustili gimnazijo?

Priznam, da me zdaj, ko pospravljam pisarno, kar malo »stiska«, po drugi strani pa se veselim upokojitve, življenje gre naprej. Zdaj ne bom več imel izgovorov, zakaj si stvari ne uredim tako, kot si sam želim, in recimo naredim več za svoje zdravje.

Kolegi so vam zaželeli še, da bi zdaj vendarle tudi malo »lenarili«. Vam bo uspelo?

Bo, znam tudi lenariti. (smeh) Ženske imate s tem več težav. Če je recimo oče sam doma z otroki, ne bo imel nobenih težav, da poleži na kavču, četudi bo okrog njega popoln nered, mame pa imajo s tem grozne probleme.