Da nihče ne bo lačen

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Slovenija / sobota, 1. oktober 2022 / 16:38

Prehransko draginjo potrošniki vse bolj občutimo tudi v svojih denarnicah, seveda nekateri bolj, drugi manj. Za vse, ki se bomo zaradi tega morali odpovedati mogoče zgolj kakšni luksuzni dobrini ali nakupe opravljati bolj premišljeno, to še ne pomeni tako hudega udarca. Žal pa je vse več tudi takih, ki so že prej obrnili vsak evro, da so imeli kaj postaviti na mizo. Te ljudi bo sedanja kriza samo še globlje potisnila v revščino.

Problem je, da takih ljudi večinoma niti ne opazimo. Svoje revščine niče ne želi javno razkazovati in o tem razlagati naglas, mnogi jo razumejo celo kot stigmo in se tega sramujejo. Sploh ker pod pragom revščine živijo tudi mnogi, ki še vedno hodijo v službo oziroma so si že zaslužili pokojnino, pa se morajo kljub temu kdaj postaviti v vrsto za hrano pred Rdečim križem ali Karitasom. In si zato težko predstavljamo, da v 21. stoletju, ko po podatkih Statističnega urada Slovenije vsak Slovenec letno zavrže že skoraj 70 kilogramov hrane ali dobro tretjino nakupljene hrane, med nami živijo lačni otroci. In ker tega nihče ne želi poudarjati, so za nas ti otroci »nevidni«. V šoli se navadno zgolj tiho postavijo v vrsto za kosilo, ker je mogoče to edini topli obrok v dnevu, če slučajno kaj ostane na krožniku, pa verjetno samo zato, da lahko nesejo še domov.

Zato bi bilo kljub nekaterim pomislekom smiselno prisluhniti pobudi Inštituta 8. marec, da bi vsem osnovnošolcem zagotovili brezplačna kosila. Čeprav se pobuda nekaterim zdi populistična in verjamejo, da bo tako še več hrane končalo med odpadki, to ne odtehta tega, da v šoli nihče ne bo stigmatiziran zaradi tega, ker so mogoče v njihovi družini le za kakšen odstotek presegli cenzus in torej niso upravičeni do brezplačnega kosila. Vsaj v šolah je treba poskrbeti, da otroci niso in ne bodo lačni. V šolah so sicer na srečo že doslej večinoma znali prisluhniti stiskam staršev in so mogoče otrokom, katerih starši nismo zmogli pokriti stroškov kosila, to zagotovili s pomočjo denarja iz šolskih skladov. A denar iz šolskih skladov je namenjen še številnim drugim dejavnostim, zato ga hitro zmanjka in je torej vsaj šolska kosila treba urediti na sistemski ravni. Tudi z zaposlitvijo dodatnega kadra, preureditvijo šolskih kuhinj in jedilnic …

S pomisleki, da bo tako še več hrane končalo v smeteh, pa moramo najprej opraviti starši. Starši smo prvi, ki smo dolžni otrokom privzgojiti odnos do hrane, s tem je treba začeti že doma, najprej s premišljenimi nakupi, potem pa premišljenimi obroki, da hrana ne bo ostajala na krožnikih. Ravno včeraj je bil mednarodni dan ozaveščenosti o izgubah hrane in odpadni hrani – torej lahko začnemo že kar danes.