Kako sem začel teči, 2. del

Vsi okoličani to območje, ki meri kar približno pet kilometrov v eno smer, uporabljajo za spomladanske in poletne sprehode. Čez celotno območje ni nobene prometne ceste, tako da sta tu možna le hoja ali tek. Kot nalašč zame, saj je obiskovalcev malo in je zasebnost zagotovljena.

Obujem copate za tek, oblečem oprijete hlačke, navlečem majico in – hajd – na tek. Toda to je lahko povedati, težje pa je storiti. Ko sem v prvem poskusu pretekel dvajset metrov, sem mislil, da mi bo srce skočilo iz prsi, glava pa se mi je tresla, kot da bi hodil po ostrem gramozu. Opala, sem si dejal, tole pa ni tako enostavno! Ponovno sem poskusil kratko razdaljo, na kateri so se ponovili vsi že našteti znaki. Kaj naj naredim? Saj vendarle nisem tako zanič; zlahka, in to v hitri hoji, sem neštetokrat prišel na Tošč in nazaj.

V tretjem poskusu mi je šlo za malo bolje, toda vseeno stvar ni bila lahka. Odločil sem se, da začasno preneham teči in se poskusim v hitri hoji. No, to pa je bilo že lažje. Ko sem tako prehodil kaka dva kilometrčka, mi je jezik visel iz ust kot konju, ki vleče pretežak tovor. Srce mi je pospešeno bilo, kar sem čutil v prsih, noge so bile povsem mehke, stopala so me pekla. Užaljen nad svojo nesposobnostjo sem se počasi odpravil domov. Sem si pa mislil, da je dobro le to, da me nihče ni videl, kako sem se majavo preganjal po Logu.

Naslednji dan sem bil zopet na startnem mestu, oziral sem se okrog, če je kje kakšen sprehajalec – in k sreči nikjer nikogar. To pomeni ponoven start teka. No, tokrat je šlo tja do petdeset metrov, ko sem moral odnehati. Ker sem trmast, sem prehodil približno sto metrov in spet poskusil teči. Tudi tokrat sem prišel do enake razdalje kot preje. Vseeno sem šel še na hitro hojo, ki mi je šla bolje kot tek. Naredil sem krogec, ki je bil dolg dva kilometra. Kar dobro sem se preznojil in utrudil. Dan za dnem sem poskušal s tekom in po enem mesecu sem uspel preteči razdaljo dveh kilometrov.

Prišla je upokojitev in s tem možnost, da vzamem stvar bolj trdo v roke. Vsakodnevno sem se odpravil na svoj poligon in se trudil teči. Počasi, prav počasi je šlo na bolje. To se je pokazalo v tem, da sem med tekom lahko normalno dihal, malce hitreje, vendar obvladljivo. Toda problem so postale noge. Vsak dan so bile težje, mišice so bile boleče, vse me je bolelo. Posebej se je to pokazalo v začetku vsakega teka. Po nekaj minutah so bolečine malo popustile.

Prav poseben problem pa je postala prehrana! Kakršnokoli uživanje hrane pred tekom je postalo popolnoma nemogoče. V urah pred tekom sem smel le piti, pa še to v zelo malih količinah. Vsaka obremenitev želodca se je pokazala že po nekaj metrih. Zato sem ugotovil, da je treba teči le in izključno s praznim želodcem. Nekajkrat sem poskusil in na tek popoldne, že po kosilu. Nikakor se mi ni izšlo. Vsak korak sem čutil v želodcu, vse se mi je treslo, hrana, ki je bila v črevesju, me je tako obremenila, da sem moral odnehati.

Ko sem po približno letu dni pretekel Log po dolgem in počez, sem se odločil za sprehod v daljavo. Izbral sem bližnjo vas Dol, tekel do prvih hiš, se obrnil in pritekel tudi nazaj domov. No, do tja in nazaj je bilo šest kilometrov, kar se mi je zdela lepa daljava. Kmalu sem pritekel do naslednje vasi Draga, do pokopališča Lipica (Trata) in še kasneje do Škofje Loke in nazaj, kar je zneslo 15 kilometrov. Priznati je treba, da je to lepa daljava. Med odkrivanjem novih ciljev sem našel poljske poti po Sorškem polju do naselja Drulovka pri Kranju. Vsak dan, ko sem tekel na tej razdalji, so me pozdravljale srne in ptice v gozdu. Moram reči – prelepo!

Tekel sem vsak dan, in to največ dve uri skupaj, kar je zneslo 14 kilometrov. Tekel sem izključno v dopoldanskih urah. Odločil sem se, da moram teči vsak dan, ne glede na vreme. Le ob izredno hudih nalivih sem ostal doma. Sicer pa tek v dežju ni težaven, zadeva se slabo odvija, če ni na razpolago primernih copat. Priznam, da sem se težko navadil na dobre tekaške copate, brez katerih si danes ne znam predstavljati teka. Uporabljam le eno vrsto copat, ki jih izrabim do kraja. Izračunal sem, da moji Asics zdržijo leto in pol, kar znese skupaj blizu osem tisoč kilometrov. Tudi še vedno uporabljam bombaž, ki se hitro napoji z znojem in postane hladen. Poskusil sem že z novimi izdelki, ki preprečujejo znojenje, pa mi nekako ne gre. Pozimi obvezno uporabljam masko, ki mi pomaga, da tečem tudi, ko je temperatura zraka pod lediščem. Uporaba maske je nujna, takoj ko je temperatura nižja od deset stopinj Celzija.

(Se nadaljuje)