London in Samarkand

Pomenljivo je, da sta se sredi septembra zgodila dva politična vrhova tega sveta. Sredi Azije, v mestu Samarkand, so se zbrali voditelji avtokratsko vodenih držav, v Londonu pa voditelji demokratično urejenega sveta …

Zverine zemlje

To pot začenjam z bolj osebnim pogledom. Na tem svetu, za katerega ne vem več, kam gre, sem že sedem desetletij. To je pa že taka doba, slovenska in moja, da lahko rečem, da sem živel v dobrih časih. V našem delu sveta so nam bile po letu 1945 prihranjene nadloge, ki jih prinašajo znameniti štirje jezdeci apokalipse iz Janezovega Razodetja; tisti, ki morijo »z mečem, z lakoto, s smrtjo in z zverinami zemlje« (Raz 6,8). V našem in mojem času v Sloveniji ni bilo ne večje vojne ne lakote, smrt nas je pobirala v naravnem številu, za »zverine zemlje« pa ne vem prav dobro, katere bi lahko bile. Če lahko pod to oznako spravimo tudi potrese, poplave, velike požare, toče in druge naravne ujme, potem jih je nekaj pač bilo, a v primerjavi s tistimi drugod po svetu niso bile najbolj katastrofalne. Če k njim dodamo še vse bolj izrazite podnebne spremembe in z njimi povezane posledice, potem se zdi, da gredo dobri časi h koncu. Vojna se nam je nevarno približala že v osamosvojitvenem letu 1991, a ne tako hudo kot v naslednjih letih v drugih delih nekdanje skupne države Jugoslavije. Zdaj pa divja v Ukrajini, na meji naše sedanje skupne državne povezave v EU. Tudi smrt se nam je nevarno približala v pravkar minulih (?) letih pandemije koronavirusne bolezni covid-19, ki je trajala od marca 2020 do pomladi 2022 in očitno še ni povsem izzvenela. Ocenjujejo, da je zaradi nje v Sloveniji kakih pet tisoč ljudi umrlo prej, kot bi sicer; na celem svetu pa šest milijonov in pol. Največja in najbolj grozeča neznanka prihodnjih let in desetletij pa so »zverine zemlje«. Kako se bo na naše nezmerno ravnanje z njo odzvala Zemlja? Na nekaterih delih planeta se odziva s sušo, žejo in posledično lakoto. Te lahko povzročijo nove vojne in nove migracije. Bliža se zima 2022/2023. Kaj nam prinaša? Če nas bo samo malo zeblo, ne bo hudega. In kako bo v naslednjih letih, kam gre ta svet? Se nam po sedmih debelih obeta sedem suhih desetletij? Kaj lahko sploh še naredimo, da se jim izognemo? Vsak od nas in vsi skupaj? Vprašanja se postavljajo, odgovori prihajajo, v kratkem …

Spoprijem dveh svetov

V zadnjem tednu sta se zgodila dva svetovna politična vrhova. Prvi v starodavnem mestu Samarkand v Uzbekistanu 15. in 16. septembra, drugi pa v Londonu 19. septembra. V Samarkandu je potekal vrh voditeljev Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), v kateri so poleg Kitajske in Rusije še Indija, Pakistan, Kazahstan, Kirgizistan, Uzbekistan in Tadžikistan. Prihod v Samarkand pa sta med drugimi potrdila še predsednika Turčije in Irana, Recep Tayyip Erdogan in Ebrahim Raisi. Na srečanju so govorili o »alternativi zahodnemu svetu«. Voditelji Zahoda pa so se srečali na pogrebu kraljice Elizabete II. v Londonu. To naj bi bil po številu prispelih voditeljev in drugih predstavnikov držav največje srečanje državnikov v zgodovini. Prišlo jih je še več kot na pogreb jugoslovanskega predsednika Tita v Beogradu, maja 1980. Prišli so predsedniki oziroma premierji ZDA, Francije, Nemčije, Italije, Avstralije, Kanade, Japonske, Indije, Brazilije … Ta dva svetovna politična vrhova sta simbolna. Lahko bi rekli, da so se v Samarkandu sešli avtokrati, v Londonu pa demokrati. Razlikovanje in ločevanje teh dveh svetov je vse bolj očitno in izrazito. V Ukrajini pa že poteka vojna med obema. Ja, ta vojna ni samo obramba Ukrajine pred rusko agresijo. Vanjo je s politično in vojaško podporo napadeni državi vpleten tudi zahodni svet. Uspešno obrambo in uspešne protinapade ukrajinske vojske sta omogočila dva dejavnika: zavzetost ukrajinskih vojakov in sodobno orožje, prispelo zlasti iz ZDA in Nemčije.

Nepovabljene države

Na kraljičin pogreb so lahko prišli samo predstavniki povabljenih držav. Šest držav pa je bilo takih, ki vabila sploh niso prejele: Rusija, Belorusija, Mjanmar (Burma), Sirija, Venezuela in Afganistan. Dve od teh šestih (Mjanmar in Afganistan) sta celo nekdanji britanski koloniji. Severna Koreja in Nikaragva sta bili povabljeni le na ravni veleposlanika. Seznam nepovabljenih je zanimiv zato, ker kaže, katere države so po mnenju Združenega kraljestva (in Zahoda nasploh) »poredne«. Poseben je primer Kitajske, ki je bila povabljena, a jo je zastopal »le« podpredsednik Wang Qishan. Od držav, ki so bile tudi v Samarkandu, je v Londonu povsem umanjkala le Rusija. Kar je zelo zgovorno dejstvo.