Zadnji sovjetski vladar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 10. september 2022 / 14:01

Umrl je Mihail S. Gorbačov (1931–2022), zadnji predsednik Sovjetske zveze. Po katastrofah v Afganistanu in Černobilu je s svojo politiko omogočil pomiritev sovjetskega imperija z Zahodom, ni pa mogel preprečiti njegovega razpada …

Njegovo življenje in delo

Obnovimo najprej na kratko njegovo življenje in delo. »Gorbačov se je rodil v Privolnem v Stavropolskem kraju v revni kmečki družini ruskega in ukrajinskega rodu. Odraščal je pod vladavino Josifa Stalina ter v mladosti na kolektivni kmetiji upravljal spravljalnike, nato pa se je pridružil komunistični partiji, ki je takrat vodila Sovjetsko zvezo kot enostrankarsko državo v skladu s prevladujočo razlago marksistično-leninistične doktrine. Med študijem na Državni univerzi v Moskvi se je leta 1953 poročil s sošolko Raiso Titarenko in leta 1955 diplomiral iz prava. Po selitvi v Stavropol je delal v mladinski organizaciji Komsomol, po Stalinovi smrti pa je postal navdušen zagovornik reform destalinizacije sovjetskega voditelja Nikite Hruščova. Leta 1970 je bil imenovan za prvega partijskega sekretarja stavropolskega regionalnega odbora, kjer je nadzoroval gradnjo velikega stavropolskega kanala. Leta 1978 se je vrnil v Moskvo, kjer je postal sekretar centralnega komiteja partije, leta 1979 pa se je pridružil njenemu politbiroju. V treh letih po smrti sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva je politbiro, po kratkotrajnih vladavinah Jurija Andropova in Konstantina Černenka, leta 1985 Gorbačova izvolil za generalnega sekretarja, de facto vodjo vlade. Čeprav si je Gorbačov prizadeval za ohranitev sovjetske države in njenih socialističnih idealov, je, zlasti po nesreči v Černobilu leta 1986, menil, da so potrebne reforme. Umaknil je vojsko iz sovjetsko-afganistanske vojne in se s predsednikom Združenih držav Amerike Ronaldom Reaganom udeležil vrhov in drugih srečanj, na katerih si je prizadeval za omejitev jedrskega orožja in končanje hladne vojne. Njegova politika glasnosti ('odprtosti') je omogočila večjo svobodo govora in tiska, medtem ko si je, z namenom povečanja učinkovitosti, s perestrojko ('prestrukturiranjem') prizadeval za decentralizacijo gospodarskega odločanja. Njegovi ukrepi za demokratizacijo in ustanovitev izvoljenega Kongresa ljudskih poslancev so spodkopali enopartijsko državo. Gorbačov ni želel vojaško posredovati, ko so različne države vzhodnega bloka v poznih 90. letih opustile marksistično-leninistično vladavino. Zaradi naraščajočih nacionalističnih čustev je grozil razpad Sovjetske zveze, zaradi česar so marksistično-leninistični privrženci leta 1991 sprožili neuspešen avgustovski puč proti Gorbačovu. Kmalu zatem je Sovjetska zveza proti Gorbačovovi volji razpadla in Gorbačov je odstopil. Po odhodu s položaja je ustanovil svojo fundacijo, postal glasen kritik Borisa Jelcina in Vladimirja Putina ter se zavzemal za rusko socialdemokratsko gibanje. Gorbačov je umrl leta 2022 po hudi dolgotrajni bolezni. Gorbačov, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja, je še vedno predmet polemik. Prejemnik številnih nagrad, med drugim Nobelove nagrade za mir, je bil deležen številnih pohval zaradi svoje ključne vloge pri končanju hladne vojne, uvedbe novih političnih svoboščin v Sovjetski zvezi in strpnosti do padca marksistično-leninističnih uprav v vzhodni in srednji Evropi ter ponovne združitve Nemčije. Nasprotno pa je v Rusiji pogosto kritiziran, da je pospešil razpad Sovjetske zveze, kar je posledično privedlo do povzročitve upada ruskega globalnega vpliva in gospodarskega zloma.« (Vir: Wikipedija)

Tragična, a velika osebnost

Za nazaj ni težko biti pameten in modrovati, v čem je bil Gorbačov dober in kje je delal napake. Ko je leta 1985 nastopil svojo vladavino, ni seveda nihče vedel, da bo položaj že čez štiri leta povsem drugačen. Sovjetska intervencija v Afganistanu je postajala porazna, vse več vojakov se je vračalo domov v krstah. Konec aprila 1986 je sledila katastrofa v Černobilu. Stanje v sovjetski družbi naj bi izboljšale reforme, perestrojka in glasnost, a očitnih uspehov ni hotelo biti. Dosežki Gorbačova v zunanji politiki pa so bili res prelomni. A takšni so bili predvsem za Zahod in opozicijo v državah vzhodnega bloka, z vidika Sovjetske zveze so bili nenehno umikanje in zmanjševanje njene nekdanje moči. Zato je zadnji sovjetski vladar in Nobelov nagrajenec za mir tragična, a kljub temu velika osebnost.

Moskovska anekdota

Naj skelenjem z anekdoto, ki mi jo je povedal dr. Franci Demšar. Ko je leta 2001 nastopil službo slovenskega veleposlanika v Moskvi, je bil povabljen na neki sprejem za tuje diplomate. Nanj je prišel tudi Gorbačov. Demšar se mu predstavi in reče: »Gospod Gorbačov, vi ste tukaj edini, ki ga že poznam.« Gorbačov pa mu odgovori: »Jaz pa poznam vse, samo vas ne.«