Iz dneva v dan, a ne tjavdan

»Vsak človek ima za seboj svoje življenje, vsak ima svoj roman, svojo usodo. In vsak ima pred seboj, bog daj, jutrišnji dan.« Takole je povedala Berta Golob pred petimi leti, a tudi danes pri njenih devetdesetih letih njene misli zvenijo enako.

Berta Golob iz Struževega pri Kranju je bila na poklicni poti učiteljica slovenščine, knjižničarka, lektorica, predavateljica, urednica didaktike slovenskega jezika in književnosti, pedagoška svetovalka. Mnogi jo poznajo kot pisateljico, pesnico. Devetega avgusta je praznovala 90. rojstni dan, obiskali smo jo skoraj mesec dni kasneje, a, kot pravi, ima ves čas okrog sebe ljubeznive, prijazne ljudi. Sobota je bila in je ravno bila po kosilu s kolegico še iz skupnih let službovanja na zavodu za šolstvo in je hrane 'priložila za dve'. Nista se naužili le skuhanega, ampak tudi prijetnega klepeta. Kot pravi Berta Golob, dnevov ne načrtuje vnaprej, hišna vrata pa ima vse do hladu še vedno na stežaj odprta.

Poštar s pomarančo

Ne spomni se, kdaj je napisala zadnje pismo na roko, kajti privzela je novodobni računalnik z vsem mogočim, kar ta ponuja. »Zdaj prijateljem voščim po e-pošti ali telefonu. Spremembam se je treba prilagoditi.« Tudi kakšno črtico še napiše, bolj občasno. Kadarkoli je kaj napisala, je bilo to, kot doda, z enim zamahom. Kar ne pomeni v enem dnevu, lahko je trajalo tudi pol leta ali več, ampak vseeno v 'enem zamahu'. Spremembe pri njenih častitljivih letih seveda so, a ne govori o osami, osamljenosti, samoti. »Sprememba je, ne občutim je pa kot neko breme,« pove. Spomini so prav tako, in teh je mnogo, v pogovoru o tem, kakšno je bilo Struževo nekoč, pa je takoj priklicala spomin na poštarja iz svojih otroških let, ki je po vasi hodil s torbo čez ramo in ji enkrat podaril sočno, sladko rdečkasto pomarančo. Posvetila mu je črtico Poštar s pomarančo.

Lastovka išče dom

Pravi, da kakšne (vsakdanje) stvari odpozablja. Eno njenih zadnjih književnih del pa je Lastovka išče dom, zbirka sedmih kratkih zgodb za mladino, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba, povezuje pa jih ista snov – vračanje. S posebno toplino so napisana tudi ta literarna besedila in polna nanizanih življenjskih izkušenj. Lastovke so ji še posebej všeč, vesela jih je bila vselej nekje aprila meseca, ko so priletele v domači hlev in pletle gnezdo. »Kmečke so bile še lepše kot mestne,« prepričljivo doda. Žal ji je, da lastovk, njihovega ščebeta, pogovorne lastovščine, kot sama pravi, zdaj ne more več občudovati na daljnovodih, ker so ti vkopani v zemljo, jih pa še vedno rada opazuje v letu.

Po mehki gmajnarski poti

Kakšna huda bolezen je ni doletela, na srečo, in veselijo jo dnevni sprehodi po mehki gmajnarski poti v bližini doma. »Red vzdržujem, a ga kdaj tudi prekršim,« se nasmeji. Srečevanj z Berto Golob je bilo mnogo, a še vedno stoji za tem, kar je povedala pred leti: »Živi se od dne do dne in iz dneva v dan, a ne v tjavdan.« Kot doda, človeka oblikuje otroštvo in mladost, življenje kasneje pa obvladuješ z izkušnjami, ki si jih imel do tedaj. »Nazadnje se nabrklja toliko let,« se nasmeji Golobova, še vedno polna iskrivih misli, a tudi življenja, ki ji ni prizanašalo. Mamo je izgubila v svojem dobrem petem letu starosti. Če starejša sestra ne bi postala njena druga mama, ne ve, kaj bi se zgodilo, z izjemno hvaležnostjo Berta govori o svoji sestri. Golobovi so bili delavsko-kmečka družina, oče je bil zidar, ki je sam zgradil hišo, v kateri Berta še danes živi.

O, še sva govorili, tudi o takšnih zabavnih rečeh, ko ji je pod roke prišla šminka, ker pa ni točno vedela, kaj bi z njo, kajti ličila se ni nikoli, jo je porabila kot pisalo za šolski plakat ... Njej pisana na dušo pa je pesem Prifarskih muzikantov, ki gre takole: »Tako kot je, je prav, bolj mirno boš živel, če križe boš sprejel ...«