Huda vojna leta, 12. del

Kmalu sem se zavedel, da mi je tukaj bolje kot v četi. Prej naštetim zapornikom so njihovi kolegi prinašali najboljšo hrano, in to še preden so jo delili vojakom. Kajpak sem bil te ugodnosti v enaki meri tudi jaz deležen. Nobenega požarstva, stražarstva in kaplarskega izživljanja ni bilo. Le postelja (pograd) je bila malo trša od one na slami. Dnevi so kar prehitro minevali in bilo mi je žal, ko sem po sedmih dneh moral nazaj v četo. Ko sem se vrnil, sem vsem povedal svoja doživetja v zaporu. Odtlej sem na vsakem koraku pokazal, da se zapora ne bojim več, pa tudi ne kaplarja in njemu podobnih ... Pa so kljub vsemu pričakovali, da se bomo »za otadžbino borili do zadnjega diha« ... Jaz sem bil v družini prvorojenec in po zakonu mi je bilo služiti vojaščino samo devet mesecev. Saj so še ti bili tako dolgi, pa vendar vse kaj drugega kot oni z 18 meseci ali celo dvema letoma. Kmalu po novem letu 1941 smo začeli odštevati dneve vojaške službe in se veseliti skorajšnjega odhoda domov. Nekega dne pa so nam pri večernem zboru prebrali odredbo, ki nas je vse pretresla. »Zaradi vojne nevarnosti se vsem aktivnim vojakom podaljša služenje v vojski za nedoločen čas.« Vsi smo bili silno razburjeni, nihče pa si tega ni upal pokazati ali povedati na glas. Predpisana dela smo odtlej opravljali s še večjo nejevoljo. Samovolja predpostavljenih je z vsakim dnem naraščala, v nas pa prav tako odpor; skrit sicer, pa vendar ... Končno smo dočakali tisti usodni april 1941. Dobili smo vso »ratno spremo«. Toda kakšno! Nove puške brez jermena. Nadomestilo – šotorska vrvica. Za nahrbtnik je služila prevleka zglavnika. Temu smo za naramnice privezali spet šotorski vrvici. V takem nahrbtniku je bilo prav malo prostora, pa še ta ni bil napolnjen. Saj niti najpotrebnejšega nismo dobili na težko pot ... Na dvorišču gerovske kasarne je bil še poslednji zbor. Ko smo že precej dolgo stali in naveličano čakali, je trobentač zatrobil »mirno«. To je pomenilo, da prihaja komandant bataljona. Major Tomislav Sertič je prijahal na težki sivi kobili in razjahal prav pred našimi vrstami. Po poročilu (raportu) dežurnega oficirja je spregovoril vsem zbranim. Povedal nam je, da se je Jugoslavija »zaratila« z Nemci in Italijani. (Kar smo sicer že vedeli!) Mi da gremo branit domovino na italijansko mejo. Bil je v svojih besedah dokaj kratek in imel sem vtis, da on sam za Jugoslavijo pač ne bi maral umreti. (Ko sem po končani vojni bral, da je bil ta isti major Sertič obsojen zaradi sodelovanja z Italijani pred in med vojno, sem tako njegovo zadržanje šele prav razumel). Pravo nasprotje komandantu bataljona pa je bil njegov namestnik in komandir naše čete, kapetan Vuk Rupnik. Ta je bil Slovenec, sin generala Lava Rupnika. (srbska imena!) Tega komandirja ves čas služenja nisem slišal spregovoriti slovenske besede. Tudi na tem zboru je govoril srbsko, čeprav smo v vrstah bili razen starešin samo Slovenci. Njegov nastop je dajal vtis, da v resnici živi za obrambo Jugoslavije. Svoj dolg in zelo prepričljiv govor je sklenil takole: »Odhajamo na italijansko mejo. Borili se bomo hrabro, zvesti prisegi, ki smo jo dali kralju in domovini. Vrnili se bomo kot zmagovalci, ali pa – se ne bomo vrnili!« Po njegovih besedah smo tudi vojaki začutili v sebi vsaj nekaj volje izpolniti svojo državljansko dolžnost. Potem smo krenili na pot. Kmalu smo zagazili v sneg. Sprva je pot še bila shojena in hoja ni bila naporna, čeprav je pot vodila nenehno navkreber. Nobene vasi ni bilo ob naši poti. Končno smo dospeli do nekakšnega naselja z imenom Smrekova draga. Pa je tudi to bila samo velika žaga in naokoli nekaj preprostih hišic, bolj podobnih barakam. Ko je zapadel sneg, je vse to bilo do pomladi odrezano od sveta. Po kratkem počitku smo zagazili v celec. Stopinje so se nam vdirale globoko v sneg in hoja je postala zelo težka. Konji, ki so zadaj nosili različno opremo (živež, kuhinjo, municijo itd.), so kmalu omagali. Utrujeni vojaki so morali prevzeti še njihov tovor. Jaz, ki sem že imel lahko strojnico, k sreči nisem dobil česa težjega. Četni narednik mi je prinesel torbo z nekaj hlebci kruha, ki da so njegovi. Sprejel sem jih z nejevoljo. Pozneje sem bil zelo srečen, ker narednik ni nikoli prišel ponje. Gotovo je še kje drugje imel kakšno podobno ali celo boljšo rezervo. Kruh sem sicer nekaj časa hranil zanj, potem pa so hlebci drug za drugim izginjali v – ne sicer samo moj želodec.