Šifrer v muzeju

Andrej Šifrer ni običajen Šifrer. Je glasbenik, ki je zapisal in zapel kopico pesmi, ki so ponarodele, nanizal je več kot pet tisoč nastopov in prodal več kot pol milijona plošč, zgoščenk in kaset. Zato je malo tudi naš Andrej.

Naslov lahko beremo različno, saj se v njem, tako kot v Andrejevih pesmih, skriva več pomenov. V prvi vrsti je tokratna razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju z naslovom Andrej Šifrer, 70 let – NIČ proti VEČnosti pozornost ob njegovem življenjskem jubileju. Čeprav je v besedilih svojih pesmi odličen kronist časa, ki ga živimo, ne gre dvomiti, da mu marsikatero misel spodbudi tudi pogled v preteklost, ki jo tako dobro čuvajo v muzejih. Res je tudi, da je del narodove zgodovine tudi njegov več desetletij trajajoč ustvarjalni opus – tako velik, raznolik in pomemben, da razstavni prostor lahko hitro postane premajhen, hkrati pa Andrej niti najmanj ni človek za muzej, saj ima v pripravi novo ploščo, na kateri se že svita tudi kakšna nova kandidatka za ponarodelost.

»Sicer pa tudi nisem prvi Šifrer v Prešernovi hiši, tu je bil v svojem upokojenskem obdobju čuvaj moj oče France,« poudari Andrej, ki si ni predstavljal, da bo razstava tako obsežna in bo njegova glasbena zgodba tako dobro predstavljena. »Ko sem stal pred zbirko svojih diskografskih dosežkov, so me oblile solze in gospa Eli, ki čuva galerijo, je rekla: »Andrej, s'j jest te zastop'm.« »Avtorice razstave, kustosinji Ana Beno, Tjaša Šoštarič in oblikovalka Tjaša Štempihar, so v muzej odnesle pol hiše,« z zadovoljstvom opazuje razstavo Andrej, ki je bil v zadnjih treh mesecih skupaj s partnerko Mirjam Povh vseskozi v kontaktu z muzealkami.

Andrejevi in naši spomini

Že prvi pogled ob vstopu v Prešernovo hišo nam da vedeti, za kako obsežen ustvarjalni opus gre. Avtorska ekipa je bila sicer omejena s prostorom, a je znala na zanimiv način prikazati Andrejevo glasbeno veličino. »Odločile smo se, da predstavimo tisti del Šifrerjeve glasbene kariere, ki je širši javnosti morda manj znan, in smo poudarili njegova sodelovanja s priznanimi tujimi glasbeniki,« pove Ana Beno in poudari, da razstava ni postavljena kronološko, saj so v prvi vrsti želele predstaviti pomembnejše dele Andrejeve kariere: »Po razstavi nas na neki način povede Andrej sam, saj sva jo s Tjašo zasnovali tako, da je zasnovana v prvi osebi. Obiskovalca tako nagovorijo njegovi spomini in on osebno.«

Uvodni del Andrej pred Šifrerjem ga predstavlja v obdobju, še preden se je s svojo glasbo začel vpisovati tudi v naš spomin. Sledi njegova prva uspešnica Zoboblues, pa znamenita Stražiška prireditev Živ žav, ki jo je v osemdesetih letih organiziral za otroke. Drugi del osrednjega prostora je namenjen njegovemu sodelovanju z glasbeniki v Angliji, Ameriki, na Irskem in drugod po svetu. V vitrini na sredini najdemo nekaj njegovih rokopisov in glasbenih nagrad. »Prehod, ki galerijo povezuje s kletnim prostorom, kjer smo predstavili njegove diamantne, platinaste, zlate in druge uspešne plošče, smo namenili naslovnicam njegovih petnajstih albumov in treh singel plošč. Ob tem sta nam Mirjam in Andrej pripravila citate iz posameznih Andrejevih uspešnic, ob katerih obiskovalci lahko obujajo tudi svoje spomine,« pove oblikovalka Tjaša Štempihar, ki je z izjemnim občutkom za temo razstavo oblikovala na jasen, pregleden in slikovit način. Seveda so na nekaj delih dodane tudi slušalke za poslušanje glasbe, na ogled pa so tudi video posnetki skladb in koncertov. V kleti nas navduši tudi Andrejeva kitara, ki je, kot sam pravi, po 2500 koncertih obupala nad njim, saj ji je počil vrat.

Za kako pomembnega Kranjčana gre, so potrdili tudi številni obiskovalci, ki so se udeležili odprtja razstave, med njimi tudi znani Slovenci, Andrejevi prijatelji. V Mestni Knjižnici Kranj bo 8. septembra z Andrejem na sporedu pogovorni večer, jubilejni koncert 17. septembra pa je že nekaj časa razprodan. Razstava, ki bo na ogled še ves mesec, ni le spomin na izjemni Šifrerjev opus, ampak vzbuja tudi naše spomine na desetletja, ki smo jih in jih še preživljamo z Andrejevo glasbo.