O ženskih likih v dramah

Na predzadnji Bralnici na vrtu Sokolskega doma v Škofji Loki so se posvetili dramatiki na maturi z Aljošo Harlamovim.

Esej na splošni maturi bodo maturanti prihodnje leto pisali pod naslovom Ženska na odru sveta. Glavni urednik Cankarjeve založbe, publicist in literarni zgodovinar Aljoša Harlamov se je na sproščen in zanimiv način sprehodil skozi vsa štiri predpisana dramska dela, pri tem pa se je osredotočil predvsem na to, kako so v njih prikazani ženski liki, ter to poskušal tudi aktualizirati. Kot je priznal, ga namreč jezi, ko pravijo, da literature ne smemo jemati preveč resno, da je to zgolj fikcija. »A v literaturi je marsikaj resnega, kar lahko prenesemo na aktualno življenje.«

To je našel tudi v dramah, ki so predpisane za maturo prihodnje leto: Antigoni antičnega dramatika Sofokleja, Nori oziroma Hiši lutk norveškega dramatika Henrika Ibsena, Dogodku v mestu Gogi slovenskega književnika Slavka Gruma in Antigoni slovenskega dramskega ustvarjalca Dominika Smoleta. Najprej je ironično poudaril, da ne razume čisto dobro, zakaj so esej naslovili Ženska na odru sveta, ob tem pa izbrali drame štirih moških avtorjev, ki zgolj pišejo o ženskah, čeprav bi lahko izbirali tudi med izvrstnimi slovenskimi dramatičarkami. Vse štiri drame po njegovih besedah zelo dobro prikažejo žalostno resnico, kako zelo malo se je spremenilo v tisoč in več letih. »Od Sofokleja naprej se pogovarjamo o skorajda isti vlogi ženske v svetu, v družbi.«

Najprej je primerjal obe Antigoni, Sofoklejevo in posodobljeno Smoletovo. Kot pravi Harlamov, pri Sofokleju Antigona želi pokopati oba svoja brata, ker ji tako nalagajo božji zakoni in vera v posmrtno življenje, pri Smoletu pa ji to narekuje etični imperativ oziroma ji vest ne bi dovolila, da ne bi pokopala tudi brata Polinejka, ki ni bil na pravi strani. V obeh dramah je ključna ženska, ki posluša vest in se upre moškemu. »Mene zato Antigona spominja na Greto, ki je na kocko postavila svojo izobrazbo, poklicno prihodnost, ker je začutila, da to, kar se dogaja z okoljem, ni prav in da je treba ukrepati.« Zato jo občuduje, da se kljub blatenju nekaterih tako kot Antigona bori za to, kar je prav, četudi so drugi proti. »Zato je Antigona še danes tako privlačna,« je prepričan Harlamov, saj jo mnogi občudujemo, ni pa jih veliko, ki bi bili pripravljeni na kocko postaviti celo lastno življenje, da bi bil svet lepši.

Norino odvisnost od moža v Ibsenovi drami pa je povezal z današnjim prekarstvom, saj je ekonomska odvisnost pri tej obliki dela zelo podobna. »Tudi danes so prekarne delavke močno odvisne od moških, saj na vodilnih položajih še vedno prevladujejo moški. Od takrat se torej ni veliko spremenilo – dobrodošli v 21. stoletju.« Nora se mora po besedah Harlamova najprej emancipirati in osvoboditi od moža, da lahko postane človek in ni le lutka. Vzporednice s sodobnostjo pri Grumovi drami pa najde v gibanju Jaz tudi. »Ena izmed stvari, ki jih Grum zelo plastično prikaže, je paraliza, ki jo ženska občuti ob storilcu, saj je Hana povsem pod njegovo oblastjo. Ob nasilnem dejanju pogosto 'zmrznemo', se ne zmoremo upreti,« je namignil, zakaj je zelo pomembno, da upoštevamo, da samo ja pomeni ja.