Ta krofasti berač

Tunjiške zgodbe (7)

Pred časom je v Tunjice in tudi druge vasi na Gorenjskem redno prihajal možakar – velik in koščen z veliko golšo. Vsi ljudje so mu rekli »ta krofasti berač«. Bil je neke vrste posebnež. Ljudje so do njega gojili neko posebno spoštovanje. Pozimi in poleti je hodil bos. Čeprav je imel stare čevlje privezane na dolgem kolu, ki ga je vedno nosil na svoji rami. Na tem kolu je imel obešeno culo, v kateri je imel kruh in suhe hruške, kar so mu podarjale gospodinje po kmetijah. Govorili so, da sam dela namerno pokoro za velik greh, ki naj bi ga storil svoji materi. Govorilo se je, da je svojo mamo vrgel v vodnjak. Nihče ni nikoli izvedel, od kod naj bi bil doma. Če mu je gospodinja dala kos kruha, ga je s spoštovanjem zavil v svojo culo. Iz nje pa je vzel že posušen drugi kruh in ga je pojedel. Če je k hiši prišel proti večeru, so mu v hlev prinesli otep slame, na katerem je prespal noč. Pa se je zgodilo, da je gospodar zgodaj prišel v hlev, pa je berač že sedel na molznem stolu in s kladivom tolkel po njem. Zraven pa je pel dvaintrideset, triintrideset in tako naprej in iz svojih hlač pobiral uši in jih pobijal. Nekoč pa je tega ta krofastega berača zmanjkalo, pa noben človek ni vedel, kje je ostal. Za Tunjice je veljalo, da je vsak berač porabil cel teden, da je »potehtal« vso vas, ker so hiše na velikem področju zelo raztresene med seboj.