Sonce vzhaja na zahodu, 2. del

Sanjarila je o njunem srečanju. Ni bilo prvič, saj so jo te misli preganjale vse češče. Sedaj je že vedela, da ne bi smela poslušati matere – takrat, ko je bil še čas. Odločiti bi se morala tako, kot si je v srcu želela. A kakšen čas je bil to. O čem pa je lahko odločala ona sama? Proti volji matere se ni dalo narediti ničesar. Nasmehnila se je, ko je pomislila, kako bi bilo, če bi za njeno namero izvedel Jožef. Le kakšen hrup bi povzročil in samo bog ve, kaj bi ji lahko storil. Vedno je bil na materini strani ali pa mati na njegovi. Tako bi imela oba proti sebi, saj sta jo ves čas ščuvala proti Prešernu, če se je pojavila priložnost. Tako je bila vedno sama proti njima. Lažje pa je bilo v salonih, kamor je včasih zahajala. Če se je tam kdo obregnil ob Prešerna, mu je znala ostro povedati svoje. Ker pa jo je tlačila zavest, da Prešeren v Kranju umira, se je dokončno odločila. Pred Prešernovo hišo se je kočija ustavila. Julija je naročila Marički, naj jo počaka, saj se bo kmalu vrnila. Potem je vstopila in se povzpela v nadstropje. Tam je naletela na Katro, ki pa se je zelo začudila: »Kaj pa vi tukaj, gospa?« V njenem glasu ni bilo prav dosti prijaznosti, saj so ji bila dobro znana bratova čustva do Julije.

»Prešerna sem prišla obiskat, gospoda Prešerna, ker slišim, da je zelo bolan.«

»Da,« je rekla Katra, »morda vas bo prepoznal.«

Juliji je srce močneje bilo, ko je stopala proti vratom Prešernove sobe, ki ji jih je pokazala Katra. Potrkala je narahlo. Odgovora ni bilo, zato je potrkala še enkrat, nekoliko močneje. Od znotraj je prišel nejasen glas: »Kdo pa je?« Odprla je vrata in stopila v sobo. Rekla je polglasno: »Jaz sem.«

Prešeren jo je pogledal z začudenjem in dolgo strmel vanjo: »A, vi ste, kaj pa hočete?«

»Prišla sem vas obiskat, malo pozdravit.«

Prešeren pa je odgovoril: »Prišli ste me kropit, pa ste malo prezgodnji. Saj še živim.« Rekla je: »Da, in sem še pravi čas prišla.«

Še jo je gledal in rekel: »Ali mati vedo, da ste tu? In vaš mož?«

Zašepetala je: »Nič ne vedo.« In dodala glasneje: »Pa mi je vseeno.«

Prešeren je rekel: »Katra, daj gospe stol.« Julija pa jo je prehitela: »Saj ni treba, bom sedla kar k vam na posteljo, saj mi dovolite, kaj?« Prešeren jo je pogledal, odgovoril pa ni. V očeh pa mu je nekaj svetlega sijalo, kot da se je pomaknil nekam daleč v preteklost, v vsa tista leta, ki jih je presanjal o njej in ji pisal poezijo.

Rekel je: »Nisem vas pričakoval. No, pa je že prav, da ste prišli. Kar mora biti, naj bo.«

Julija ga je vprašala: »Kako kaj živite, gospod Prešeren?«

Nasmehnil se je: »Saj vidite sami, kako bolan in star sem.« Julija je gledala in ga s pogledom tolažila: »Morda se boste pa še lahko pozdravili.«

Prešeren je le odkimal z glavo: »Zame je že prepozno.« Zagledal se je skozi okno in rekel: »Da, bil je čas mladosti in tudi upanja, tudi hrepenenja in strahu, a sedaj je trpljenje že minilo. Vse dobro in hudo tega sveta bo kmalu za mano.«

Julija je sklonila glavo in zajokala. Hlipaje je rekla: »Pa saj mi oprostite, ker sem morala vzeti drugega in oditi z njim drugam, saj so me mati v to prisilili.« Prešeren se je grenko nasmehnil: »Da, tako so hoteli mati. Ali so sedaj zadovoljni in ali vi ljubite svojega moža?«

Julija je odkimala, komaj toliko, da se je videlo. Nato je Prešeren dodal: »Veste, Julija, ne vem, če bi bili z menoj srečnejši, saj vidite, kakšno je bilo moje življenje in kaj sem napravil iz sebe. A takšna je usoda in nič ne moremo zoper to. Vsi moji prijatelji so že odšli pred menoj. Matija in Andrejček, no, pa saj se bomo zopet kmalu srečali.«

Julija pa je rekla: »Gospod Prešeren, saj imate še hčer.«

»Da, imam jo, ampak ona je tam v Ljubljani, pri svoji materi.« Nekaj minut sta se le gledala, potem je Prešeren vzdihnil: »Ali ste brali moje pesmi? Vam sem jih posvetil.«

»Da,« je rekla Julija živahneje, »takrat mi je bilo hudo, pa tudi sram me je bilo nekoliko, a danes jih znam večino povedati iz glave.«

(Se nadaljuje)