V teh letih se je nabralo veliko zgodb

Bil je 29. maj 1992. Za Jezersko to ni bil navaden dan. V takratnem hotelu Planinka je namreč potekal ustanovni občni zbor Postaje Gorske reševalne službe (GRS) Jezersko, ki od konca leta 2005 deluje kot Društvo GRS Jezersko. Letos jezerski gorski reševalci praznujejo tridesetletnico delovanja.

Društvo GRS Jezersko je ob praznovanju 30-letnice delovanja kot uvod v jesensko slovesnost ob jubileju povabilo v Dvorano Korotan na ogled dokumentarnega filma o domačih gorskih reševalcih, pod katerega se podpisuje domačin Milan Šenk, ter na odprtje razstave, ki gledalca predvsem kronološko in s pomočjo fotografij popelje skozi tri desetletja delovanja jezerskih gorskih reševalcev.

Tako film kot razstava sta posvečena preminulim – Luki Karničarju in Radu Markiču, pa tudi Andreju Karničarju, Danetu Jagodicu, Jožetu Žvoklju, Darji Eržen in Davu Karničarju. Sedanji predsednik Društva GRS Jezersko Primož Šenk na žalost na premieri filma ni bil prisoten, kot tudi nekateri drugi gorski reševalci ne, saj – ironija – so dobro uro pred začetkom dogodka prejeli klic, da se je zunaj Slovenske poti na Kranjsko kočo na Ledinah zaplezal pohodnik. Tokrat se je vse končalo srečno, se je pa v tridesetih letih zgodilo marsikaj, nabralo se je kar nekaj »štorij«, poleg veselih tudi žalostnih, je povedal župan Jezerskega Andrej Karničar, ki je tako namesto predsednika povedal nekaj uvodnih stavkov, potem pa besedo predal ustvarjalcu filma.

Milan Šenk, avtor, režiser in snemalec, je na kratko predstavil polurni dokumentarec, ki je ta večer doživel premiero. Nastajal je dobrega pol leta, gledalcu pa predstavi delo in trening jezerskih gorskih reševalcev. Film pokaže tudi nekaj realnih nesreč, športna tekmovanja, začne pa se s posnetki iz ustanovnega občnega zbora Postaje GRS Jezersko 29. maja 1992, ki ga je gostil hotel Planinka. Na njem je bilo poleg 17 ustanovnih članov tudi mnogo uglednih gostov in reševalnih kolegov iz Slovenije in sosednje Železne Kaple. Za načelnika je bil izvoljen Luka Karničar, za namestnika pa Rado Markič. »Mislim, da smo eni redkih, če ne edini, ki smo posneli ustanovni občni zbor. Imeli smo srečo, da smo takrat že imeli kamero,« je bil ponosen Šenk in dodal, da gre pravzaprav za posodobljen, digitaliziran posnetek, ki je bil posnet še v tehniki DHS. Opozoril je tudi na tri prizore v filmu: spektakularni padec, vrtoglavo smučanje po Sinjem slapu in »abzajlanje« s helikopterja, česar danes po njegovih besedah pri gorskih reševalcih ne bomo več videli.

Šenk je želel, da bi film imel rdečo nit, in na koncu so se odločili, da ga posvetijo Luki Karničarju in Radu Markiču ter drugim prijateljem, ki so izgubili življenje. Odgovor na vprašanje, zakaj na prvem mestu Karničarju in Markiču, ponudi tudi razstava ob tridesetletnici: 10. junij 1997 bo namreč za vedno ostal najtemnejši dan v zgodovini slovenskih in jezerskih gorskih reševalcev. Na Okrešlju se je na vaji gorskih reševalcev letalcev smrtno ponesrečilo kar pet slovenskih reševalcev, med njimi tudi dva Jezerjana – to sta bila načelnik Luka Karničar in njegov namestnik Rado Markič.