Papanova zgodba, 5. del

Besedilo: Dr. Zdenka Pajer Likozar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. avgust 2022 / 16:27

Ohranjenih je tudi dvanajst prošenj za službo v njegovi trgovini iz leta 1910 in sedem iz leta 1911. Vse prošnje so pisane lastnoročno z nadvse lepimi pisavami in vse se začenjajo z »Vaše blagorodje!« Papan je tedaj objavljal v časopisih, da išče trgovskega pomočnika. Nekateri so za službo izvedeli od svojih znancev, prijateljev, nekateri pa iz oglasov v glasilu tedanjega Slovenskega trgovskega društva Merkur iz Ljubljane (samostojno strokovno društvo slovenskih trgovskih nastavljencev, ustanovljeno 25. 11. 1900). Kandidati so se javili iz Ljubljane, Logatca, Kanala, Podgrada, Starega trga, Siska, Knežaka, Celja, Sevnice, Zagorja, Višnje Gore, Brestanice, največ pa iz Kranja. Bili so stari od 17 do 30 let, najstarejši je imel 48 let. Vsi so bili izučeni trgovske stroke, kar je tedaj trajalo od dve do tri leta. Večina je hotela zapustiti staro delovno mesto z namenom, da bi se naučili nekaj novega v špecerijski stroki. Vsi pa so napisali, da so vešči obeh deželnih jezikov, slovenščine in nemščine, v govoru in pisavi, kar je bil tedaj tudi eden od pogojev za službo. Vprašanj za plačo ni bilo.

Josip Likozar je vodil svojo trgovino vse do 11. 7. 1947, ko je bil star 83 let. Tedaj je Okrajnemu ljudskemu odboru – Gospodarski odsek Kranj sporočil, da bo prenehal trgovati z mešanim blagom. Obvestil jih je, da je dne 1. 12. 1946 prenehal trgovati z racioniranim blagom (živila in nujne življenjske potrebščine na nakaznice). Dne 1. 6. 1947 pa je prenehal trgovati z vsem blagom, ker naj bi oddal svoj lokal Mestnemu ljudskemu odboru Kranj v uporabo. Pozdrav se je glasil: »S Titom v petletko!«. Vendar je trgovina ostala v rokah Likozarjevih.

Nekaj časa je bil Josip Likozar v Kranju cerkveni ključar župnijske cerkve (sv. Kancijana, Kancija in Kancijanele (bila sta dvojčka) ter njihovega učitelja Prota). Vsaka cerkev je morala imeti po dva ključarja. V prispevku Cerkveni ključarji v Kranjskem zvonu leta 1929 beremo: »Ključarji imajo častno in brezplačno službo v imenu vseh župljanov. So soupravitelji in zastopniki vernikov, ki vplivajo na porabo cerkvenih dohodkov in premoženja, ki so ga dali cerkvi njihovi očetje in ga dajejo tudi oni. Ključarje izbere župnik, in sicer kolikor mogoče v sporazumu z ljudstvom. Ključarji naj bi bili odlični možje, Bogu in Cerkvi vdani zasebno in javno, naj bi imeli kaj premoženja, naj si ne bodo v bližnjem sorodstvu, in naj ne bodo od župnika gmotno odvisni ter naj znajo brati in pisati. Potrdijo se za tri leta.« Papan je bil zelo pobožen. Hodil je na božja romanja v Adergas, na Brezje, Trsat pri Reki ... Nikoli si ni vzel časa za dopust, temveč je vse do pozne starosti trdo delal. V cerkev je hodil trikrat na dan. In kot je sam govoril: »Enkrat zase, drugič za vse, ki ne morejo iti, in tretjič za tiste, ki nočejo iti!« Poznan je bil njegov rek: »Februar je najbolj žleht mesec, zato so ga pa Gospod naredili najkrajšega!« Umrl je 28. 11. 1953 v 90. letu starosti na svojem domu v Kranju, na Jenkovi ul. 2. Pokopan je na kranjskem pokopališču.

Leta 1959 je prišlo do nacionalizacije papanovega lokala. Likozarjevim so s tem odvzeli trgovino z mešanim blagom in družina je ostala brez vseh dohodkov. V lokalu je bila nato vrsto let kemična čistilnica, pralnica in barvarna Labod iz Ljubljane. Prednost je bila le v tem, da nacionalizacije lokala papan ni dočakal. Po 34 letih je bil z denacionalizacijo leta 1993 lokal vrnjen družini.

Manjši lokal zraven vhodnih vrat na Jenkovi ul. 2 je imel dolgo časa v najemu Ivan Pivk, čevljar. Nato pa so ga Likozarjevi zaradi potrebe po preživetju leta 1962 prodali Mlekarni Kranj. (Konec)