Stiki med Slovenci in Ukrajinci

Dandanes, ko v Ukrajini divja vojna, prihajajo v Slovenijo številni ukrajinski begunci in slovenska država v sklopu Evropske skupnosti pomaga ukrajinski državi s političnim in vojaškim delovanjem.

Tudi v preteklosti so potekali med Slovenci in Ukrajino razni stiki. Na primer ko so se slovenski študentje, med njimi Janez E. Krek, na dunajski univerzi srečevali z ukrajinskimi študenti, saj je takrat spadala k Avstro-Ogrski tudi ukrajinska Galicija. V času prve svetovne vojne so se številni slovenski vojaki morali bojevati v zahodni Ukrajini. Potem so po zmagi oktobrske revolucije v Jugoslavijo in v Slovenijo prišli tudi ukrajinski begunci.

»Ostarbajterji«

Morda so najbolj pristni človeški stiki med Slovenci in Ukrajinci, Ukrajinkami, potekali med drugo svetovno vojno na avstrijskem Koroškem (in tudi na Štajerskem, kar ni znano) v okviru precej velike naselitve ukrajinskih prisilnih delavcev in delavk, ki so jo izvajali nemški oblastniki. To so bili tako imenovani ostarbajterji. Več kot en milijon Ukrajincev in Ukrajink so prepeljali na prisilno delo v nemški rajh, od tega okrog 30.000 (poleg Ukrajincev še druge narodnosti in poleg tega vojne ujetnike) na prisilno delo na Koroško, v glavnem na kmetije, pa tudi v tovarne. V Nemčiji in okupiranih deželah je namreč nastalo veliko pomanjkanje delovne sile, kajti možje in fantje so se morali bojevati na vojnih frontah.

Zgodovinar Walzl je o tem izdal knjigo v nemščini. Imamo pa dva odlična slovenska avtorja, ki sta se posvetila vzhodnoslovanskim prisilnim delavcem na Koroškem. To sta Tomaž Ogris in pokojni Metod Turnšek. Ogris je izdal dvojezično (nemščina, slovenščina) publicistično ali zgodovinsko knjigo z naslovom ANISJA, izšla je leta 2011. Turnšek pa je leta 1973 izdal »medvojni roman« Med koroškimi brati. Nova izdaja tega romana je izšla leta 2013.

Med koroškimi brati

Odlomek iz Turnškovega leposlovja.

Nekdo z močjo udari na kuhinjske duri. Natalka se vsa strese.

»Sabačja dver!« (Pasja vrata!) se med podboji nevoljen prikaže Vasilij s polnim škafom vode, v kateri je solata. Precej od sebe drži težak škaf, da bi se ne polil. »Danes sem ti jaz prinesel solato v kuhinjo,« se Vasilij sam pohvali.

»Uh, ali nisi mogel priti bolj mirno? Tako si me prestrašil!« ga pokrega Natalka. »Treščiš v duri, kot bi bil pijan. Saj bi ne bilo treba škafa z vodo vred nositi v kuhinjo.«

»Jaz pijan?» se užali Vasilij. »Od česa neki? Od žalosti?«

»Od kakšne žalosti, Vasilij? Pa prav danes, ko si tako nov! Tak mladenič si, da te je veselje videti!« popravi Natalka grajo in ga sočutno pohvali. V svitu ognja, ki od štedilnika seva v temačno kuhinjo, se ji Ukrajinec zdi cel junak. Le obličje mu je pobito in otožno.

Vasilij zamahne z roko in s skrušenim glasom de: »Kaj mi lepa koroška obleka, ko pa drugo manjka!«

»Kaj ti je, Vasilij, povej!« skuša Natalka biti z njim domača.

»Ne vem, če boš znala razumeti mojo bolečino. Ti najbrž tega nikoli nisi občutila … Ah, kje!« ji potoži fant in sredi kuhinje stoje zamahne z desnico. »Ne, ne boš razumela …«

»Morda pa. Kaj te teži, Vasilij? Povej!« je Natalka pripravljena, da ga potolaži.

Vasilij ji v odgovor po rusko vzdihne iz globine: »Ploho na svetje žit adinokomu … Panimala?«

»Povedal si po rusko, pa sem kljub temu razumela. Hotel si reči, da je hudo za človeka, ki živi na svetu docela sam, osamljen … Ali ne?« /Natalka je Poljakinja./

»Da, to sem hotel povedati. Ves popoldan sem taval okrog doma. Tako bridko mi je pri srcu …« /Bila je nedelja./

»Pa zakaj, Vasilij?« ga z nežnim glasom vpraša Natalka.

Fant sede za mizo, dene glavo med dlani in se začne razkrivati. »Danes sem se do kraja prepričal, da sem rojen pod nesrečno zvezdo …«

»Kako to, Vasilij?« je Natalka sočutna. Dvigne se od ognjišča, na katero je znova naložila tresk, in se vprašujoče zazre v fanta.

»Videl sem danes popoldne več mater, ki so mimo nas z roko vodile svoje ljube otroke, lepo oblečene in počesane … Ah, mene pa v mladosti nihče ni vodil za roko … Mati sploh ne vem, kje je. Tudi za očeta ne vem. V državnem zavodu, ker nas je bilo na velikanskem dvorišču kot čivkajočih vrabcev, me nikoli ni nihče prišel obiskat. V zavodu se ni slišala beseda sestra, brat, le – tovariš …«

Anisja

Odlomek iz Ogrisove publicistike:

Pregnani, zdelani, od transporta hudo izmučeni mladostniki so dajali siromašen videz. Mlajši in slabotnejši so stali v zboru pred železniško postajo /Celovec/ bolj zadaj. Nekoliko zrelejše, krepkejše in brhke mlade ženske so bodoči gospodarji kmalu odbrali in jih vzeli s seboj.

Nazadnje je preostal pred kolodvorskim poslopjem le kupček izčrpanih, slabotnih, jokajočih in obupanih deklet, ki so na tleh čepe ali naslonjene ob zid velike zgradbe čakale. Prihajali so zmeraj spet drugi možakarji, očitno so bili kmetje, si ogledovali v spremstvu paznikov pomilovanja vredna človečeta in skrivnostno barantali.

Dogajanje na trgu z ljudmi je bilo skrajno nečloveško. Bilo je resnično kot na živinskem ali suženjskem trgu. Lepa postava in zdrav videz sta bila odločilna za tržno vrednost človeškega bitja. Zraven se je gospoda očitno dobro zabavala, pogosto izbruhnila v glasno roganje in dregala z ročaji biča ali palicami v uboge stvarce. Mimoidoči so se radovedno ustavljali, pogledovali, se smejali in pri tem prav tako imeli svoj kratek čas.

Nazadnje je preostalo le majhno število. Dekleta, ki so tik pred večernim mrakom še vedno čakala, da bo kdo prišel ponje, so si že delala skrbi, kaj se bo zgodilo, ko jih očividno nihče ni hotel imeti.

Dolgo je trajalo, da so bile zadnje izbrane in da so prisilne delavke prevzeli njihovi bodoči lastniki. Ko se je začelo mračiti, je prišel moški, na katerem ni bilo videti ne surovosti ne osornosti, a tudi nikake posebne prijaznosti ne. Po kratkem obotavljanju se je odločil za Anisjo. Veliko izbire ni imel več. Vzel je s seboj še Marisko. Bila je že tema, ko sta mladi Ukrajinki sedli na konjski voz. Ob spremljavi peketanja podkovanih kopit po kamnitem tlaku so se peljali iz mesta. Pozno zvečer so dospeli do kmetije, h kateri je moralo pripadati večje gospodarstvo. Četudi potrti, sta bili obe dekleti le nekako olajšani, da je bil konec strašnega potovanja in da ju je sploh kdo hotel vzeti.

Maja 1942 je moralo biti, ko so Anisjo odvedli od doma. Zdaj je bil že julij.

Mladi Ukrajinec, ki ga opisuje Metod Turnšek, je bil osemnajstletni Vasilij Kriščenko. Delal je na veliki kmetiji Zagajšek v Mali vasi pri Škocjanu v Podjuni. Na Koroško so ga pripeljali z drugim transportom kot Anisjo, končna postaja je bila Sinča vas. Zagajšek pa je pisateljsko ime, zares se je reklo pri Jogru ali Kačniku. Ozadje Turnškovega pripovedovanja je v dokajšnji meri resnično. Vasilij naj bi bil vzgojen v sovjetskih razmerah, brezversko, na Koroškem naj bi bil krščen. Po vojni se je vrnil domov v Ukrajino, a mu je bilo na Koroškem tako všeč, da je skupaj s svojim sinom obiskal kraj, kjer je delal kot prisilni delavec med vojno.

Anisja se je rodila leta 1926 v vasi Ljubikoviči v Voliniji v zahodni Ukrajini, blizu Poljske. Imela je štiri sestre in enega brata. Njeno celotno ime je Anisja Andrejevna Denisjaka. Na prisilnem delu je živela v vasi Radiše, jugovzhodno od Celovca. Prisilna delavka je bila pri družini Ilgoutz. Po vojni se ni vrnila domov, a se tudi ni marala odseliti v Ameriko ali Avstralijo. Družina, iz katere je izhajala, je doživela hude težave, strašno preganjanje. To je bilo posledica političnega dogajanja. Kdo vse je bil vmešan in zainteresiran za politično pripadnost in prihodnost te nesrečne mešane dežele: bile so Avstro-Ogrska, Rusija, Sovjetska zveza, Ukrajinci v povezavi s tem ali onim imperijem, Poljska, hitlerjevska Nemčija.

Leta 1946 se je Anisja odselila od prejšnje družine in se poročila s Simonom Ogrisom. Vzpostavila sta kmetijo Oblak. Imata šest otrok. Najstarejši je pisatelj Tomaž Ogris, ki se je rodil leta 1946. Postal je znamenit koroški slovenski pedagog. Zelo se je potrudil, da je zbral gradivo za knjigo o svojem rodu po materi. V veliki meri mu je pomagalo, kar je izvedel tudi od mamine prijateljice, Ukrajinke Ljubke Cakovske. Ta je tudi ostala in se poročila na Koroškem. Zdaj je njen priimek Oratsch. Šele po mnogih letih sta Anisja in Ljubka spet vzpostavili zveze s svojimi sorodniki in s svojo domovino. Za to se je zavzel Tomaž Ogris.

Anisjina značilnost:

»V ukrajinskem jeziku Anisja in Ljubka z lastnimi otroki nista govorili, kar so jima nekateri rojaki malo zamerili. Njuni glavi sta bili polni drugih skrbi. Otroci so prišli z njuno ukrajinsko materinščino vendarle vedno spet v stik. Anisja je imela zmeraj dobre zveze z rojaki po bližnjih vaseh in tudi bolj oddaljenih krajih južne Koroške in v Celovcu. Kot kmetica jih je rada povabila in jim gostoljubno postregla. Prišli so in počutili so se dobro. Pogovarjali so se seveda v jeziku njihovega skupnega izvora.«