Mamo smo zgubili, 2. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / nedelja, 24. julij 2022 / 10:22

Leta so tekla in z leti sem odraščal. Ker sem bil najstarejši od otrok in mi je to ugajalo, sem se počutil kar velik, čeprav sem komaj krilcu odrasel. Prvo leto sem hodil v šolo. Tudi ministriral sem že, vendar so mi latinske molitvice delale veliko težav. Tisto leto sem dobil še tretjega bratca. Spominjam se, kako je ležal v zibelki ob mamini postelji. Kadar mi je mama dovolila, sem tudi sam pozibal malo zibelko, vendar ne preveč, da se ne bi mali jurček prevrnil na tla. Že po nekaj dneh je mama vstala in začela z vsakdanjim delom. To pa je bilo usodno zanjo in za nas. Telo, potrebno počitka, ni bilo kos napornemu delu. Mama je morala spet v posteljo. Nekajkrat je prišel zdravnik, ki pa ji ni mogel več pomagati. Iz dneva v dan je bila slabša. Želela nas je imeti ob sebi in ob tem je božala naše kuštrave glavice. Okna v sobi so bila zastrta in skoro strah me je bilo mraka in tišine. Potem je nekega dne prišel duhovnik. Vsi smo bili zbrani, ko smo pred hišo zaslišali zvonček. »Mir bodi tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo«. Tako je pozdravil, ko je vstopil v hišo. Vsi smo ostali v veži in glasno molili rožni venec. Samo duhovnik je vstopil v hišo k mamini postelji. Otroci tedaj pač tega nismo mogli razumeti. Kmalu pa so se odprla vrata in vsi smo vstopili. Na mizi je stal križ, ob njem dve goreči sveči. Mami je duhovnik podelil sveto obhajilo. Potem je spet zavladal tisti prečudni mir in tihota. Oče nas je še enkrat vse popeljal k mamini postelji. Kaj sta govorila, ne vem, saj tudi nisem mogel razumeti. Nikoli pa nisem in ne bom pozabil njenih, menda zadnjih besed: »Ubogajte ata!« Naročilo sem skušal tudi vselej izpolnjevati. Koliko pa mi je to tudi uspevalo, tega sam ne morem soditi. Zvečer tistega dne je bil Miklavžev večer. Za vse smo na mizo pripravili prazne peharje, da bi sv. Miklavž, ko pride, te napolnil z dobrotami. Tudi za mamo in ata, pa za starega očeta in staro mamo. Oče nas je nato pospremil v zgornjo sobo, nas vsakega posebej pokrižal in nam voščil lahko noč. Spanec me je zazibal v sladke sanje o svetem Miklavžu ... Ponoči enkrat pa nas je zbudila stara mama. »Mama so umrli,« nam je povedala vsa v solzah. Vstali smo in odšli v hišo, kjer je ob maminem zglavju gorela sveča. Bled obraz, zaprte oči, tiha molitev navzočih – to je vse, kar sem tedaj videl in razumel. Le zato, ker je jokal oče, sem se tudi sam nečesa, sicer neznanega, bal ... Pri fari je zvonilo mrliču, naši mami. Mama pa je doma ležala na mrtvaškem odru (rekli smo »na parah«). Ljudje so jo hodili kropit. Vsak je tudi vsaj kratko pomolil za pokoj njene duše. Po dveh dneh so prišli črni možje in mamo v črni krsti odnesli. Sprevod pogrebcev je bil dolg, saj so mamo vsi imeli radi, pa otroci smo se jim smilili. Mnogi so ob grobu jokali. Celo ostareli župnik ni mogel zadržati solz. Kaj pa je ob tem doživljal oče štirih osirotelih otrok, tega tedaj nisem vedel. Sedaj to vem in tudi razumem ... Samo starejša dva brata sva bila pri pogrebu. Ko smo se vrnili, je mali Francek vprašal: »Kam pa ste odnesli mojo mamo?« Ne vem, če mu je kdo kaj dosti tolmačil. Saj bi ne mogel razumeti. Njemu in vsem nam je na to vprašanje pozneje odgovorilo življenje. Kdor tega ni skusil, ne more doumeti, kako je skozi življenje hoditi brez ljubeče in vodeče skrbne materine roke. Brez tega vse razumevajočega in vse odpuščajočega »angela varuha.«

Zimsko veselje

Zdi se mi, da so v mojih otroških letih zime bile veliko bolj ostre kot sedaj po 60. letih. Tedaj je sneg prinesel tudi več veselja in sreče. To je tudi razumljivo, če pomislim, da posebno otroci drugega razvedrila skoro nismo imeli. Brž ko je zapadel prvi sneg, smo s podstrešij izvlekli sanke. Navadno so bile prav preproste, doma narejene »špevterce«. Iz bukovega hloda so odklali dve 15–20 cm široki in 2–3 cm debeli »špevti« (deski), dolgi do enega metra. S sekiro so jima na enem koncu napravili okroglino (krivino) in nanju pribili nekaj deščic. Nekateri redki so že imeli tudi boljše, sedanjim podobne sanke. Veliko pa smo uporabljali večje sani »samotežnice«. Te so sicer služile za vožnjo drv, sena, gnoja itd. Kadar smo jih imeli za sankanje, smo na sredino pribili daljšo desko, na katero smo potem posedli eden za drugim. Do pet nas je kdaj istočasno bilo na njih. Ta, ki je vižal, je sedel spredaj, vsi drugi pa za njim. To je bilo vika in krika! Največ smo se sankali (dričali) blizu doma. Saj nam primernih poti ni manjkalo. Kadar pa smo imeli več časa, smo šli na Zatrnik. V tistih časih na cesti pozimi ni bilo nobenega avtomobila, ki bi nas pri sankanju motil. Tudi poti nihče ni posipal s peskom. Na poti je bila samo živalska vprega. Hlodi, ki so se z zadnjim koncem vlekli po snegu, so nam napravili odličen saninec. Kar bleščalo se je na poti, tako gladko je bilo. Ko smo na tako pot postavili sani, je potem šlo kakor blisk. Posebno imenitno je bilo s samotežnicami. Čimveč se nas je peljalo, težje je bilo in bolj je šlo. Taka ugodna pot je bila dolga več kot 3 km. Ker so furmani naredili pot precej globoko v sneg, vižati ni bilo težko. Saj je na obeh straneh bila stena in skoro ni bilo mogoče iztiriti. Posebno ob nedeljah in praznikih je bilo na tej poti živo. V teh dneh tudi ni bilo nobenih furmanov, ki bi nas mogli ovirati.

(Se nadaljuje)