Izgubljeni nemški vojak Albreht Heigel (1911–1957)

Besedilo: Ivan Nograšek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. julij 2022 / 08:50

Tunjiške zgodbe (1)

Avstrijec po rodu, služil je v nemški vojski v Grčiji, kot vojak poražene vojske se je čez Balkan vračal proti domu. Nekje na našem je bil zajet, kot ujetnik je z drugimi njemu enakimi kosil na grajskem travniku kriške graščine pod budnimi očmi oboroženih stražarjev. Ob priložnosti je prosil stražarja, da bi opravil svojo biološko potrebo za grmovjem. To odobritev je izkoristil in stekel v bližnji gozd. Stražar je sprožil nekaj strelov za njim in ga zadel v stegno. Vseeno mu je uspelo pobegniti proti severu. Plazil se je ob potoku nekaj ur, dokler ni drugi dan opazil na neki njivi skupine ljudi, ki so okopavali koruzo. Bili so to Gmajnarjeva oče in mati ter obe hčeri, Micka in Johanca. Ubežnik, recimo mu Bertl, kot smo ga pozneje klicali, jim je s kretnjami nakazal, da nujno potrebuje pomoč. Oče je kot nekdanji vojak avstro-ogrske vojske znal nekoliko nemško, zato je kmalu ugotovil, kakšno pomoč potrebuje. Pospremili so ga do hiše in mu na podstrešju pripravili ležišče. Nahranili so ga, saj je bil že zelo lačen. Obvestili so zdravnika v Cerkljah, znanega doktorja Bohinca, ki je bil doma v Zalogu, ki so mu popolnoma zaupali. Ranjenca je obiskal, razkužil in oskrbel mu je rano.

Možje v modrem so obkolili hišo

Mož je počasi okreval. Nikoli več ni pomislil, da bi zapustil to hišo. Gmajnarjeva starša sta kmalu pomrla. Pri hiši sta ostali le še dve dekleti, Micka in Johanca, ki sta bili ravno tistih let kot Bertl. Ker Gmajnarjeva hiša stoji povsem na samem, je skrivnost ostala celih sedem let neodkrita. Če je slučajno kakšen človek naletel na skrivača, se je ta naredil kot mutast berač. Potem pa so nekega večera možje v modrem obkrožili hišo. Kasneje sem enega od teh miličnikov bolje spoznal. Povedal mi je, da jih je bilo pošteno strah, saj so bili prepričani, da je skrivač dobro oborožen. Pa ni bilo nič od tega, povsem mirno so ga odpeljali v Kamnik na zaslišanje. Nič slabega mu niso mogli očitati, zato so ga izpustili.

Kmalu je Bertl dobil službo pri gradbeni firmi. Imel pa je eno nerodno obveznost. Vsako leto je moral urejati neke papirje na avstrijskem konzulatu v Zagrebu. Dvakrat ga je obiskala žena, pa nikakor ni hotel z njo. Dvakrat so ga tudi prisilno deportirali, pa je vselej, predno je vlak zapeljal v predor pri Jesenicah, skočil z vlaka in se peš vrnil v Tunjice.

Na svatbah igral klarinet

Med ljudmi se je zelo priljubil. Na številnih »ohcetih« je igral klarinet in kar nekaj fantov naučil igrati ta inštrument. Še kar pet let, to je skupno dvanajst let, med letoma 1945 in 1957, je živel med nami.

Nekega dne, ko se je vračal v Zagreb, ga je neznano kako in zakaj v Ljubljani povozil vlak. Župnik je v mrliško knjigo zapisal: »V 46. letu, 29. januarja 1957, je umrl Albreht Heigel aus Gablitz bei Wien.« Pokopan je v Tunjicah. Na njegov pogreb sta prišla njegova žena in brat.