Po kvarnerskih otokih, 5. del

Tokrat nekaj o dogodivščinah z barko. Kapitan, s katerim sem se prvotno dogovoril za križarjenje, mi je sporočil, da je zamešal naše datume in me prosil, ali lahko naša skupina potuje z drugo ladjo, ki se imenuje Kneža in je še večja od prvotne, ter dodal, da je lastnik zaupanja vreden fant. Po nekaj pogovorih se mi je zdelo, da bi lahko to zamenjavo izvedli, zato sem privolil. A že prvi dan sem ugotovil, da so z barko lahko tudi težave. Dogovorjeni smo bili, da se dobimo na severu otoka Krk v pristanišču Malinska ter da se slišimo pol ure pred našim prihodom. Ko sem poklical kapitana Kneže, mi je rekel, da zamujajo in da bodo na dogovorjenem mestu šele čez dve uri. Po kratkem razmisleku sem mu sporočil, da jim gremo naproti in da se dobimo na jugu otoka v Stari Baški. To je sicer za nas dobre pol ure več vožnje, a avtobus je veliko hitrejši od barke. No odločitev bila prava, saj je barka Kneža pristala ravno, ko smo se pripravili za vkrcanje. Rešeno, sem si rekel, a zvečer so mi gostje potožili, da se vrata ne odpirajo, da kotlički na stranišču ne delajo, da ni tople vode in še cel kup malenkosti. Ko sem kapitanu naštel vse pomanjkljivosti, mi je z nasmeškom rekel: »To bomo vse uredili, samo da je vžgal ladijski motor. Zamujali smo namreč, ker nam v Zadru včeraj zvečer nikakor ni hotel vžgati.« Aha, sem si mislil, še dobro, da je vžgal, drugo bomo že kako rešili. Kapitan Željko mi je potem še razložil, da je barka štiri leta počivala in da z njo ni vozil gostov. Daljši počitek je bil opazen tudi na krožnikih in kozarcih, a članom posadke (trem Dalmatincem), to ni predstavljalo kakšnega večjega problema. Zato se je naša gostja Ana drugi dan odločila, da kar sama dvigne nivo čistoče in začela sama pomivati posodo. Z veseljem sem ji pomagal in za lepo gesto in akcijo sem ji hvaležen še danes. Članom posadke se je videlo, da je še začetek sezone in da se morajo še organizirati. Enkrat mi je kuhar, ki se je sicer zelo trudil, da je v mali kuhinji na štedilniku z eno »rinko« pripravil obroke za takšno število gostov, rekel, da bo zvečer pripravil presenečenje za goste in jim spekel palačinke. Posvaril sem ga, da je peka palačink za toliko gostov velik zalogaj in da se mi zdi, da traja več kot pol ure. »Ne skrbi ti za kuhinjo,« me je potolažil. A ko smo že skoraj pojedli glavno jed, sem ga vseeno šel povprašat, koliko palačink je že spekel in kdaj bomo lahko gostom postregli sladico. Pa mi je prišepnil, da še sploh ni začel. In ko sem ga vprašal, kaj naj gostje počnejo, medtem ko bo pekel palačinke, mi je z nasmeškom odgovoril: »Pa ti igraj harmoniko.« Najraje bi mu primazal eno okrog ušes, a kaj hočemo, na morju, na barki in pri sodelovanju z Dalmatinci mora biti človek potrpežljiv. Zato sem mirno vzel harmoniko in zaigral gostom. Na srečo so naši gostje s pozitivno energijo sprejeli vse te pomanjkljivosti, za kar sem jim neskončno hvaležen.