Šesta Pekovijada

Vsakdo se je že zagotovo kdaj vpr­ašal, kdo so nje­govi predniki in kam segajo njegove družinske korenine. Priimek daje svojevrsten pečat naši osebnosti, globoko v sebi nosi močan pomen ter razkriva človeka, čeprav se tega premalokrat zavedamo.

Konec maja so v Adergasu pripravili že šesto Pekovijado. Začeli so jo v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja s sveto mašo za vse pokojne Pekove iz Adergasa, ki jo je daroval velesovski župnik Slavko Kalan ob diakoniranju Iztoka Žebovca. Tridesetega maja je minilo 95 let, odkar sta si Sirčev Janez, po domače Pekov Janez, ter Angela Koglar, po domače Matovškova iz Stiške vasi, pred oltarjem Marije Vnebovzete v Cerkljah obljubila zvestobo. V zakonu se jima je rodilo dvanajst otrok. Dovolj, da je iz njunega »da« zrasel velik, mogočen rod.

Šestega srečanja se je udeležilo 121 članov Pekove rodbine, ki so prišli iz različnih krajev Slovenije. Prvič so Pekovijado pripravili leta 1992 na pobudo Silva Sirca, potem pa vsakih pet let, le predzadnjo v razmiku desetih let. Udeležilo se je je pet generacij Pekove rodbine ter štirje še živi od dvanajstih otrok, in sicer Albina, Vinko, Silvo in Anica. Sestrične in bratranci pa se vsako leto srečajo še konec septembra v Adergasu na Polhovijadi.

Po skupinskem fotografiranju pred cerkvijo v Adergasu so se udeleženci srečanja peš odpravili na kavico na Pekovo domačijo, ki stoji na hribčku nad vasjo. Srečanje so pod Pekovim toplarjem v sproščenem vzdušju in s pesmijo nadaljevali pozno v noč.