V družbi z brezčasnim umetnikom

V Galeriji Miha Maleš je na ogled razstava Božidar Jakac – brezčasni umetnik. Razstavljen je izbor grafik in slik enega najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov dvajsetega stoletja, s katerimi v Kamniku gostuje Dolenjski muzej.

Novomeški slikar in pionir slovenske umetniške grafike Božidar Jakac (1899–1989) je eden pomembnih umetnikov, ki so zaznamovali zgodovino slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Bil je izjemno plodovit ustvarjalec, saj njegov opus danes obsega več kot sedem tisoč del, ki jih hranijo različne galerije in muzeji po Sloveniji. Glavnino imata Dolenjski muzej iz Novega mesta ter Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici. »V galeriji, ki se od leta 1984 imenuje Jakčev dom, hranimo 828 del, ki jih je slikar podaril rodnemu Novemu mestu. Od tega je na stalni razstavi običajno okrog štirideset del, ki jih tudi menjamo oziroma pripravljamo tematske razstave, ostala dela so v muzejskih depojih. Obsežen grafični cikel je tudi v galeriji slikarjevega imena v Kostanjevici na Krki,« pojasnjuje kustosinja Dolenjskega muzeja Katarina Dajčman, ki je v sodelovanju s kolegico Sašo Bučan, kustosinjo Galerije Miha Maleš, pripravila izbor del za tokratno razstavo.

»Glede na bogat in zelo raznolik fond Jakčevih del, ki jih imamo v Dolenjskem muzeju, ni bilo lahko izbrati. Na tej razstavi je izpostavljen tako njegov grafični opus kot tudi Jakčeve značilne realistične krajine v tehniki pastela, ki jih je posvečal Novemu mestu in okolici ali pa so to umetnikovi likovni spomini na njegova številna potovanja po svetu,« poudarja Katarina Dajčman.

Tokratna postavitev tako predstavlja tri segmente Jakčevega opusa. Na ogled je njegova drobna grafika iz obdobja 1920–1923, ko je študiral na praški akademiji, s katero je dosegel svoj prvi umetniški vrh, v drugem delu so pastelne slike z njegovih popotovanj, tretji del pa je posvečen rodnemu Novemu mestu in dolenjski krajini. Že v prvi sobi spoznavamo, da je bil Jakac mojster grafike, obvladoval je tako rekoč vse tehnike od linoreza, litografije, lesoreza, do suhe igle – občudujemo njegov avtoportret iz leta 1922 – in jedkanice. »Za njegova praška dela je motivno značilna tematika osamljenega človeka na temačnih, nočnih ulicah, psihološki portreti ter poduhovljena krajina,« poudarja kustosinja, že takrat je Jakca pritegovala tudi knjižna ilustracija – na razstavi je tako na ogled lesorezna mapa Gradnikovih Pisem, s katerimi je v enovito grafično celoto povezal sliko in besedilo. »Praško obdobje ga povezuje tudi z našim Miho Malešem, ki se je grafike prav tako učil v Pragi,« dodaja Saša Bučan.

»Po vrnitvi iz Prage se je postopoma umirjal v duhu tako imenovanega poetičnega realizma in se vse bolj posvečal pastelnemu upodabljanju dolenjske, slovenske in tudi druge, posebno eksotične pokrajine,« nadaljuje sogovornica. Tako je na razstavi v manjšem segmentu predstavljenih nekaj del, ki odpirajo vpogled v umetnikova potovanja in ga razkrivajo kot popotnika svetovljana, ki je prepotoval skoraj celo Evropo, bil je v Severni Afriki in ZDA. Navdušuje kontrast med arabskimi motivi iz Tunisa v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in ter štirideset let kasneje s sliko »norveških Alp«. Zadnja soba je namenjena pastelom, s katerimi je upodabljal dolenjsko krajino in še posebej Novo mesto. »Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja. To je moja mehka Dolenjska,« je nekoč dejal Božidar Jakac. V Kamniku bo razstava, predstavljenih je kakih 35 njegovih del, na ogled vse do konca avgusta.