Emmmanje
To besedo boste zaman iskali v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, niti v glosárju je ni. Zakaj emmmanje? Kaj naj bi to sploh bilo?
Vsi govorci, poklicni ali amaterski, imajo pri nastopanju določene govorne napake ali težave. V želji, da bi bil govor povezan in tekoč, podzavestno uporabljajo t. i. mašila, ki niso povezana z esenco govora. Rezultat takšnega govora je zmeda in nerazumljivost. Vsi, od najmlajših v vrtcu in šolarjev do odraslih, tudi akademsko izobraženih in politikov, uporabljajo mašila. Najbolj udomačeno in mučno mašilo je emmm, tudi ommm, sledijo: pač, v bistvu, okej, ajde, čau …, da o sklanjanju sploh ne govorimo. Tako se mi je mimogrede vsilil nov termin – emmmanje. V volilnem letu sta v slovenskih medijih največkrat izgovorjeni besedi, žal – pulitika in vulitve (sic!).
Za konec. V Sloveniji ni malo dobro plačanih govorcev, ki zapolnjujejo svoje govorance s številnimi mašili. Eden redkih, ki tega ne počne, je slepi genij ddr. Evgen Bavčar, ki že vrsto leti živi med Francozi v Parizu. Namreč: čistost slovenskega jezika mora imeti prednost pred (preveč) svobodnim uličnim izražanjem.
Edvard Erzetič, Škofja Loka



Zgornja Gorenjska
Kranjska Gora
Jesenice
Žirovnica
Radovljica
Bled
Gorje
Bohinj
Osrednja Gorenjska
Tržič
Naklo
Kranj
Preddvor
Jezersko
Šenčur
Cerklje na Gorenjskem
Južna Gorenjska
Železniki
Žiri
Gorenja vas-Poljane
Škofja Loka
Medvode
Vodice
Vzhodna Gorenjska
Komenda
Kamnik
Mengeš
Trzin
Domžale
Moravče
Lukovica
Karavanke
