Posebna punca (3)

Jerneja Renko velik del knjige Posebna punca nameni hčerki Nini. Z možem Klemenom sta iskala različne pomoči, načine, ki bi ji pomagali do čim boljšega napredka. Pri treh letih se je začela premikati po prostoru, se ob opori dvigovati na noge. Slišala še vedno ni. Slušni aparat ji je bil v pomoč, a ne dovolj za odzive, kot smo jih vajeni pri slišečih ljudeh. V popoldanskem času sta jo vozila od terapevta do terapevta, nista bila prepričana, da sta na pravi poti. Ovinkov ni bilo konec, vožnja je bila prepočasna, je slikovito ponazorila Jerneja. Počutila sta se nemočno, ker nista imela dovolj znanja, da bi Nini lahko pomagala sama. Razmišljala sta v smeri, da bi otrok s takimi primanjkljaji potreboval večurno stimulacijo na dnevni ravni.

Jerneja pravi, da je imela večkrat občutek, da jo imajo za noro mamo, ki se ne sprijazni z dejstvom, da »bo njena hči uboga nesamostojna negovoreča in nemobilna gluha deklica«. Hoteli so izčrpati vse vire pomoči in preizkusiti vse metode, ki so jim bodo prekrižale pot. Nini sta želela nuditi intenzivno spodbudo znotraj družine. Odšla sta na inštitut v tujino, ki starše pripravlja za delo z otrokom z razvojnimi težavami. Odprla sta novo poglavje. Pri Renkovih so z Nino od takrat redno delali po sedem ur na dan. Pri tem sta imela pomoč zlasti Jernejinih staršev, saj živijo v isti hiši, Klemenove mame in Jernejine sestre. Za izvajanje tako zahtevnega programa je bila namreč potrebna ekipa. Na hladilniku je visel dnevni načrt dela, konec dneva so bile povsod kljukice. Jerneja in Klemen sta postala učitelja in koordinatorja takrat triinpolletne hčerke. Pristop je bil celostni, vključeval področje senzorike, gibanja, komunikacije in posebne prehrane. Prekinili so vse druge terapije, dan zato ne bi imel dovolj ur. Ohranili pa so redne stike z zdravniki. Trdo so garali, Ninin napredek je bil prioriteta družine. Spremenil se je način njihovega življenja, odrekla sta se mnogim stvarem, časa ni bilo niti za prijatelje, in kot pravi Jerneja, so tisti pravi to razumeli in počakali, ostali ob njima.

Kazati se je začel napredek, ki je vsem dajal prepotrebno energijo. Nina je v enem mesecu skobacala, v treh shodila, napredek je bil velik tudi na področju intelektualnega razvoja. Le govor se ni razvil. Tako je še danes, ko je Nina stara 14 let. Vpisali so jo v redni vrtec in nato v osnovno šolo s programom montessori. Da je vključena v izobraževanje z vrstniki z značilnim razvojem, se Nininim staršem zdi zelo pomembno. Prepričani so, da pridobijo vsi: tako Nina kot drugi učenci in pedagogi. Nina bere in piše, kar je pomembno tudi z vidika njenega sporazumevanja. Gredo iz leta v leto in upajo na najboljše. Nina je že sedaj precej samostojna, tako da si Jerneja, ki je vmes pustila službo, znova lahko vzame vsaj nekaj časa tudi samo zase. Tega je potrebovala, kar ji je sporočalo tudi telo, a enostavno se ni mogla ustaviti. Kot da že ni bilo dovolj vsega, je zbolela še za rakom in se tudi s to boleznijo uspešno spoprijela. Življenje ji je naložilo že veliko in jo veliko tudi naučilo – tudi tega, da ne načrtuje več, saj je ugotovila in se s težavo sprijaznila, da nima kontrole nad življenjem. Kljub vsemu za nazaj ne bi nič spremenila. Navdihuje jo, da ostaja učitelj in mentor in da znanje z možem predajata tudi drugim. »Dirka po divji cesti vse do čudovitega razgleda. Vmes pa veliko veselja, žalosti, sreče in neskončnih spoznanj,« v knjigi opiše pot, ki jo hodi družina Renko. (Konec)