Kar je dobro, je preživelo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 28. maj 2022 / 14:43

»Gorenjska je krajinska regija Slovenije, ki jo poleg značilnih naravnih posebnosti sooblikuje zlasti značilna arhitektura. Območje Radovljice je eden od osrednjih delov gorenjske regije, preko katerega so prihajali vzori iz sosednjih delov Evrope, ki so jih oblikovalci arhitekturne identitete s posebnimi značilnostmi in svojimi idejami vgradili v značilnosti tukajšnje krajine,« je v knjigi z naslovom Arhitektura Dežele med Jelovico in Karavankami zapisal arhitekt Borut Juvanec.

»Radovljiška ravnica je vse prej kot ravnina: dobršen del je res planota, ujeta med Karavanke in Jelovico; odpira se navzdol ob Savi, navzgor pa se oži, ko jo deli Mežakla, po vsej dolžini je zarezana v strugo reke. Naravo dopolnjuje delo človeka: naselja, prvotno sicer umaknjena na robove, kasneje zasedejo prostore ob prometnicah. Temu sledijo tudi cerkvice, ki s svojimi zvoniki delo narave dopolnjujejo. Njihove konice so na videz brez reda razporejene po deželi. A videz vara, v postavitvah lahko razberemo presenetljiv red, mrežo, ki jo te arhitekture tvorijo,« v uvodu v delo z naslovom Arhitektura Dežele med Jelovico in Karavankami med drugim zapiše profesor Brout Juvanec, arhitekt, ki je v zadnjem desetletju obdelal tako imenovano vernakularno (ljudsko, domačijsko) arhitekturo celotne Slovenije.

V vsebinsko bogati in estetsko privlačni knjigi, ki jo je nedavno predstavil tudi v radovljiški knjižnici, predstavi Deželo z geografskega in z njim povezanega arhitekturnega vidika.

V osrednjem delu knjige, poglavje je naslovil Vernakularna arhitektura, je Juvanec podrobneje predstavil 25 objektov značilne vernakularne arhitekture v Deželi, med njimi so tako arhitekturne celote, kot sta domačija ali mlin, ali pa majhni objekti, kot sta čebelnjak ali lovska preža. Prestavitvam je dodan seznam naselij s pomembno arhitekturo in prepoznavnimi značilnostmi.

Vernakularna arhitektura je plod nešolanega, a iskrivega delavca z mnogimi izkušnjami, ki mu gradnja ni bila poklic. Usmeritve in ideje je dobil kot dediščino, to je oplemenitil s svojim znanjem, izkušnjami in lastno intuicijo, pravi Juvanec in dodaja, da je resnično ljudska hiša tista, ki je rezultat uporabnika, njegovih želja, potreb in možnosti. »Domačinska arhitektura nima trendov, poti in zgledov: ne sledi velikim ciljem, je preprosto uporabna. Zakaj je potem dobra? Ker je preživela, ker je obstala vse do današnjih dni. Vsa slaba arhitektura je strohnela že pred stoletji.«

Kot v predgovoru navaja dr. Andrej Kranjc, so v delu posebej obravnavane prometne poti, saj je Dežela, podobno kot sotočje obeh Sav, tudi »sotočje« in prostor razhajanja poti na večje razdalje. »Seveda ne manjka zanimiva ugotovitev o grajskem trikotniku, ki varuje oziroma nadzira Deželo (Blejski in Pusti grad ter grad Kamen). V Poudarkih prostora pa se je avtor osredotočil predvsem na cerkvene zgradbe, katerih veliko število sodi v kategorijo vernakularne arhitekture. Ugotovil je, da cerkvice niso kar tako razmetane po Deželi, ampak sestavljajo določen red ... Najštevilnejše so zamejujoče cerkve, ki v arhitekturnem smislu zamejujejo pokrajino, druge so cerkve, ki sestavljajo mrežo znotraj tega zamejenega prostora.«

Zamejujoče cerkvice stojijo na obronkih okoli ravnice, objekti znotraj prostora poudarjajo prostor kot kulturno celoto, vse pa vodi k dvema osrednjima točkama, v Lesce in Radovljico oziroma k njunima cerkvama. »Avtor je, za laika res presenetljivo, ugotovil mrežo 15 linij, ki v enoten pogled zajamejo vsaj tri objekte ... Največ takih povezav ima cerkev na Jamniku, cerkev na Blejskem otoku pa ima le dve. Analiza jasno pokaže, da mreža definira predvsem en center Dežele, Radovljico, kar je logično tako s prostorskega vidika kot tudi zaradi prometne dosegljivosti,« Juvančevo delo med drugim povzema dr. Kranjec.