Človek v praznini vesolja

Praznina, ki je na ogled v Mali galeriji Likovnega društva Kranj, ni praznina. Je naslov razstave najnovejšega cikla slik magistra slikarstva in grafike ter zaslužnega profesorja Darka Slavca, prejemnika nagrade grand prix na desetem Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti, ki je v Kranju potekal lansko jesen.

Darko Slavec je eden najbolj nagrajenih avtorjev na Mednarodnih festivalih likovnih umetnosti v Kranju. Najprej mu je pred leti Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov podelila priznanje za življenjsko delo, na enem od festivalov je prejel nagrado za kvaliteto likovnega dela, na lanski jubilejni razstavi pa je mednarodna žirija na čelu z umetnostnim zgodovinarjem in direktorjem Muzeja mesta Reke mag. Ervinom Dubrovićem soglasno pritrdila kvaliteti na festivalu razstavljenega dela z naslovom Slike iz mojega rojstnega kraja – v spomin mami (olje na platnu, 100 × 200 cm, naslikana v letu 2020). Nagrada je bila podeljena za sodobno interpretacijo krajine. »Kompozicija pejsaža je naslikana atmosfersko kot spoj naravne lepote in drobnih likovnih točk, artefaktov, neznanih letečih predmetov, ki zastrupljajo naš prelepi planet. Slika je do potankosti minuciozno izrisana in izslikana,« je k delu med drugim zapisal magister likovnih umetnosti Klavdij Tutta, umetniški vodja festivala.

Tokratna postavitev v Mali galeriji nas popelje v kozmos. Kot je v smislu cikličnosti vsega obstoječega zapisala kustosinja razstave kiparka Martina Marenčič, se Darko Slavec s svojo zadnjo serijo, ki nosi naslov Praznina, vrača k raziskovanju motivov vesolja, moškega in ženskega principa ter družine. Kljub majhnosti prostora nam galerija že ob prvem pogledu na ostenje predvsem z deli velikega formata obzorje razširi v vesoljna prostranstva. Ko stojimo pred sliko, nezavedno vstopamo v praznino vesolja. Smo tam – v prostranstvu časa, med mikro delci, ploščami, gledajoči v okrogline površja planeta.

»Gre za produkcijo zadnjih dveh, treh let. Odkar sem se upokojil, imam za slikanje na razpolago precej več časa,« pove Darko Slavec in doda, da se v ciklu Praznina nekako vrača v prostore črnine vesolja. »S seboj vedno vzamem kruh in ploščo oziroma mizo, na kateri je prt. Gre za princip troedinosti, kruh je kot otrok, oče je plošča, predstavljen kot geometrija v prostoru, prt ali svečani pogrinjek čez ploščo pa je ženska, mati.«

Kruh, plošča in prt predstavljajo družino; ali kot zapiše Martina Marenčič, se tu znova ponovi motiv monolitne plošče kot simbola moškega principa, ženski princip se pa tokrat iz prta ali rjuhe prelevi v svetlikajočo se vesoljsko folijo, ki ponuja še močnejši kontrast neskončni praznini s kovinskim odsevom. »V ozadju za temi plavajočimi objekti pa čez platno vlada površina lune, na kateri jasno vidimo njene kraterje. Tu opazimo nepravilne kroge, organske, oble oblike, ker vse v naravi teži k tej formi. Ko val udari v obalo, dela vrtince; zaradi toka reke in medsebojnega trenja kamenje postaja vedno bolj oblih oblik.«

Darko Slavec sodi v prvo vrsto predstavnikov samosvoje različice fotorealizma, s katerim ga povezuje predvsem pozornost do detajlov. In prav ti nas v njegovih kompozicijah, ko se zazremo vanje, popeljejo v nekakšen trans ali – bolje rečeno – h globljemu razmisleku. Praznina je namreč v nasprotju z vsem, kar je minljivo, večna. Praznina Darka Slavca pa bo v Mali galeriji na ogled le do 4. junija.