Pred prvim majem 2022

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 30. april 2022 / 08:02

Pred prvim majem 2022, praznikom dela, se sprašujemo: Je delo še ena glavnih vrednot? Ali delavci v sodobni kapitalistični družbi sploh še kaj pomenijo? Je prvi maj še njihov praznik? Vsi odgovori so: da!

Novi »proletariat«

Še kakih deset ali dvajset let nazaj bi na gornja vprašanja odgovorili z ne. Delo sicer ostaja vrednota na papirju, zlasti v filozofiji in religiji, na globalnem trgu in v vsakdanjem življenju pa je njegova vrednost vse manjša. Podobno je z delavci, zlasti s tistimi »ta pravimi«, ki delajo v rudnikih, na gradbiščih, v tovarnah, v delovnih kombinezonih in za stroji … Teh je po eni strani vse manj, po drugi pa so tudi vse slabše plačani. In če od koga, potem bi moral biti prvi maj njihov praznik! Dejansko pa smo dobili nekakšne prvomajske počitnice, podaljšane praznike, ki jih vsi drugi (od šolarjev prek uslužbencev do upokojencev) izkoristijo bolj kot delavci. / Toda: gornje domneve temeljijo na prepričanju, da je »pravo« le ročno in industrijsko delo, da so »pravi« delavci le tisti, ki delajo z rokami ali za stroji, da je »pravi« prvi maj le njihov in ne splošni državljanski praznik. Ne upoštevajo dejstva, da je danes v delavskih vrstah vse več posameznikov, ki delajo drugače ter jih sociologi in aktivisti imenujejo »kognitivni delavci«. Klasični industrijski kapitalizem, ki izkorišča delo industrijskih delavcev, je v razvitem svetu že nasledil postindustrijski (postfordistični) ali kognitivni kapitalizem, ki temelji na kognitivnih delavcih oziroma na izkoriščanju njihovega znanja in informacijsko-komunikacijske tehnologije. V čem je ta novi fenomen? V tem, da »kognitivni delavec nosi svoja produkcijska sredstva v glavi. Za računalnik bo že našel denar. Je v drugačnem položaju kot industrijski delavec, ki ne more do delovne naprave, če se ne proda kapitalistu, in tudi ne obvladuje intelektualnih potencialov produkcijskega procesa, saj so mu skozi stoletja ta dostop preprečevali. A tudi ta novi proletariat, ki danes proizvaja največji del vrednosti, znanstveniki, dizajnerji, izumitelji, mora na trg delovne sile, saj ga v to silijo predpisi. Tem delavcem onemogočajo, da bi delali sami. Vladajoča ideologija jih prepričuje, da so podjetniki, ampak v resnici tudi oni le prodajajo svojo delovno silo kot drugi proletarci … Četudi niso več, tako kot je bil industrijski delavec, ločeni od materialnih in intelektualnih pogojev produkcije in proizvodnih sredstev, jih zakonska ureditev sili v to, da se nekomu prodajo, posrednik pa pobira rento od njihovega dela«. Tako je »novi proletariat« že leta 2009 opredelil dr. Rastko Močnik, sociolog.

Novi proletarski besednjak

V rabi so še drugi pojmi, brez katerih ne moremo v celoti zapopasti novih fenomenov. Ob proletariatu se uveljavlja »kognitariat«, ob kognitivnih so tu še »prekarni« delavci, ki kot nasledek prekarizacije tvorijo »prekariat«. Novi pridevnik prekarni je nastal iz italijanskega »precario«, ki pomeni negotov, nestalen, začasen. Torej pravi izraz za tiste delavce, ki jih je vse več in katerih delo je prav takšno: negotovo, nestalno, začasno. V rabi so izrazi »mrežni« in »fleksibilni« delavci, pa »part time workers« in »freelancer«. Freelancer je po slovensko svobodnjak, kdor je v svobodnem poklicu oziroma ni v rednem delovnem razmerju, morda je v pogodbenem. Med temi je vse več novinarjev in drugih piscev, grafičnih oblikovalcev, programerjev, raznih svetovalcev … / Brez tega besednjaka ne bi mogli razumeti besedil, ki pojasnjujejo ali propagirajo nove družbene fenomene. Tako smo lahko v nekem razglasu za Euromayday (to ime označuje nov ciklus boja za pravice novih vrst delavstva) prebrali: »Kot prekarni Evrope – prožni, začasni in kontorzionistični delavci, migrantke, študenti, raziskovalke, nemotivirani mezdni sužnji, nakurčene in srečne part timerke, negotovi začasni, hote ali nehote brezposelne – delujemo zato, da vzamemo sedanjost v svoje roke in se borimo za nove kolektivne pravice ter za možnost izbire …« / Dobivamo torej nove vrste proletarcev, ki na prvi pogled to niso. Razpolagajo namreč z znanjem in lastnimi produkcijskimi sredstvi (računalnik, domača pisarna ali atelje …). A če hočejo svoje izdelke prodati, morajo na trg, uporabljati morajo razne posrednike, pristajati na vse težje pogoje poslovanja, ki jih postavljajo država, EU, kapitalisti in kriza. Njihov položaj je v soočenju s kapitalom pravzaprav še bolj negotov, kot je bil, in je spet položaj klasičnega delavskega razreda. Zato je prvi maj tudi praznik novih delavcev.

Prvomajsko voščilo

Gornje vrstice sem napisal že pred mnogimi leti, a se mi zdijo še naprej aktualne. To pot dodam samo še voščilo: Proletarci in prekarci vseh dežel, praznujmo! Naj živi prvi maj, naj živi delo, tako v svoji zgodovinski kot v aktualni podobi.