Tvoj do groba zvesti in nate misleči Joža

Po pol stoletja so svojci našli pisma, ki razkrivajo turbulentni čas druge svetovne vojne, težke preizkušnje Jožeta Ostermana in ljubezensko zgodbo, ki sta jo spletla s srčno izbranko Mici. Kmalu bodo bralcem na voljo tudi v knjigi, ki bo izšla junija.

»Ljuba Mici, pošiljam ti mnogo srčnih pozdravov in vročih poljubov.« S temi besedami Jože Osterman z Luž 1. maja 1943 začenja pismo svoji izvoljenki Mici iz Srednje vasi pri Šenčurju. To je bilo prvo pismo, ki ga je v času prisilne mobilizacije v nemško vojsko poslal v domače kraje. Do decembra 1945, ko se je vrnil, jih je sledilo še devetdeset, vmes pa se je spletla ljubezenska zgodba, ki je niti grozote druge svetovne vojne niso mogle preprečiti. Odstrl nam jo je Dejan Osterman, ki je pisma kronološko uredil in jih prepisal.

Na rusko fronto

Jožeta Ostermana so skupaj z drugimi slovenskimi mobiliziranci najprej peljali v zbirno taborišče v bližini Celovca, od koder je Mici tudi prvič pisal. »Iz Celovca so jih odpeljali v Nemčijo na urjenje, nato pa je bil skupaj z ostalimi vojaki napoten na rusko fronto,« pripoveduje Dejan Osterman.

Pred odhodom na fronto je Mici celo poslal pismo slovesa, ki ga je zaključil takole: »Torej, draga moja, ne žaluj preveč. Upam, da bo kmalu bolje. S temi vrsticami končam in Te še enkrat mnogo v duhu poljubljam, Tvoj do groba zvesti in nate misleči Joža!« V tem času se je spoprijateljil s Francem Abrahamom iz Koroške, s katerim sta se domenila, da se bosta ob prvi priložnosti predala ruskim vojakom. Priložnost za pobeg se je ponudila decembra 1943, ko so jih Rusi silovito napadli v bitki med Kijevom in Žitomirjem.

Kljub vsemu mu je uspelo preživeti, predvsem zahvaljujoč zemljanki, ki ga je obvarovala pred katjušo, večcevnim raketometom, ki so ga zaradi svoje moči in videza, nemški vojaki imenovali kar Stalinove orgle.

Skupaj z Abrahamom sta izkoristila priložnost in pobegnila na rusko stran. »Čeprav sta mislila, da sta med Slovani na varnem in končno rešena, pa še zdaleč ni bilo tako,« nadaljuje Dejan Osterman. V hudi zimi, ko so se temperature spustile tudi do minus dvajset stopinj Celzija, so skupaj z ostalimi ujetniki najprej pešačili do Kijeva, nato pa so jih strpali v vagone, ki so dva tedna stali na stranskem tiru, v tem času pa so jih le dvakrat spustili na prosto. To je bilo usodno za Franca Abrahama, Jože pa je vendarle prispel v taborišče v bližini današnjega Volgograda.

V času ruskega ujetništva ni mogel pošiljati pisem, a se mu je ponudila drugačna priložnost, da domačim sporoči, da je še živ. Neki ruski činovnik mu je namreč omogočil, da je v eter znamenitega Radia Moskva sporočil: »Jože Osterman iz Kranja vas pozdravlja iz ruskega ujetništva.« Sporočilo je ujel mojster, pri katerem je Jože pred vojno delal kot vajenec, in novico prenesel do njegovih domačih.

V Jugoslovansko mesto Banjice se je vrnil šele februarja 1945, a ker je bila naša dežela še vedno okupirana, je lahko šele sredi julija napisal prvo pismo, ki je doseglo ljubljeno Mici. Večino pisem, ki jih je poslal, se začnejo z »Moja ljuba Mici«, tega pa je naslovil z »Nepozabljena!!!«, v njem pa ga zanimalo predvsem, ali se morda v tem času ni poročila že s kom drugim. »Želim samo iskrenega odgovora, pa naj že bo kakršen koli,« je zaključil. Mici ga je čakala in po vojni sta se poročila in si na Lužah ustvarila družino.

Znova najdena pisma

Pisma bi bila kaj lahko izgubljena ali pa celo uničena, saj je Jože na marsikaterega pripisal, naj ga Mici raztrga, ker bi jo lahko vsebina spravila v težave, če bi zanjo izvedeli nemški okupatorji. »A ženska kot ženska ga seveda ni poslušala, ampak jih je shranila v škatlo, česar pa mu ni povedala niti po vojni. Tako so pol stoletja ležala na dnu omare, odkrili pa smo jih šele ob pospravljanju, ko je leta 1999 umrla,« pravi Dejan Osterman, ki se je zgodbo svojih starih staršev odločil deliti. V začetku junija bo pri Založbi 5ka izšla knjiga Moja ljuba Mici s podnaslovom Pr(a)va ljubezen med drugo svetovno vojno.