Vse to je odlično gledališče

S podelitvijo festivalskih nagrad se bo danes zvečer zaključil 52. Teden slovenske drame. V slabih dveh tednih se je zvrstilo trinajst odličnih uprizoritev, kar je ob dobrem obisku vsak dan znova potrjevalo tudi festivalsko občinstvo. Od klasičnih uprizoritvenih konceptov do premikanja meja v gledališču.

S sklepno slovesnostjo in še z zadnjimi aplavzi nagrajencem se bo danes zvečer zaključil letošnji, 52. Teden slovenske drame. Po odpovedi jubilejnega, petdesetega in v jesenski termin prestavljenega zadnjega festivala, je tokratni Teden slovenske drame spet potekal v že uveljavljenem času na začetku pomladi in po skoraj dveh tednih dobro obiskanih predstav ter številnih spremljajočih dogodkov zasvetil v polnem sijaju. Zadnje besede potrjujeta tako dober obisk – občinstvo se je po dveh negotovih letih spet vrnilo v dvorane – kot izjemen nabor uprizoritev, ki razveseljuje in kaže na to, da tako moč kot kvaliteta slovenskega gledališča kljub mnogim težavam v času epidemije nista usahnila. Nasprotno, letošnji festival je presegel pričakovano.

Med trinajstimi uprizoritvami, osmimi v tekmovalnem (te se potegujejo za Šeligovo nagrado) in petimi v spremljevalnem programu smo v preteklih dneh spremljali zelo raznolik nabor predstav, od konceptualno bolj drznih uprizoritev (Zelda, SMG in Varja Hrvatin) do klasičnih dramskih predstav (Olje črne kumine, MGL), od ogromnih zasedb (jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, SNG Nova Gorica in SMG) do ene same igralke (Potres, Hiša kulture Celje in AGRFT), od uveljavljenih zasedb (To noč sem jo videl, (SNG Maribor, Burgtheater, Jugoslovansko narodno pozorište, Cankarjev dom) do mladih igralskih moči (Under construction, Gledališče Glej) in še in še bi lahko opisovali raznolikost letošnjega programa.

Tako bi predstavo In stoletje bo zardelo, primer Kocbek (Anton Podbevšek teater in SNG Nova Gorica v sodelovanju s Cankarjevim domom in Galerijo Božidar Jakac), ki je bila uprizorjena na prostem na vrtu gradu Khislstein, tako zaradi dokumentarnosti kot izvedbe priporočil vsem, ki se sprašujejo, zakaj je danes Slovenija tako razdeljena, saj primerjave z aktualnim časom niso izključene. V festivalski izvedbi štiri ure trajajoča izjemna uprizoritev Solo (SMG in Maska Ljubljana) nas je popeljala v vesolje balkanskega nadrealizma, Vročina (SMG in Maska) opozorila na naše uničevanje planeta, Kons: Novi dobi (Prešernovo gledališče) pa dala vedeti, da je Srečko Kosovel v svoji poeziji že pred sto leti čutil današnji čas. Navdušili sta uprizoritvi s komornima zasedbama Kako smo prišli do sem (Moment in Gledališče Glej) z nezamenljivima pripovedovalcema Gregorjem Zorcem in Matejem Recerjem in pretresljivimi občutji v uprizoritvi Potres vsakič znova z enim gledalcem in eno igralko Dorotejo Nadrah. Dolg aplavz je sledil predstavi jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, katere odlike so tri – mojstrsko besedilo Simone Semenič, domišljena režija Jureta Novaka in odlična igralska ekipa. Snov in izvedba za nov Amarcord Federica Fellinija, tu je Zelda, ki podira gledališke meje s tem, da publika prevzame režijo dogajanja na odru – pravzaprav pa v računalniški igrici.

Selektor programa letošnjega TSD dr. Rok Andres je nedvomno pripravil izjemen izbor, kar mu je, kot kaže, omogočala tudi kvalitetna produkcija preteklega leta. Če so mogoče umanjkale uprizoritve gledaliških velikanov, je Andres upravičeno prepoznal moč neinstitucionalnih gledališč, ki so v času epidemije potegnile najkrajšo (naj spomnim samo na razpisni neuspeh Gledališča Glej s polstoletno zgodovino). Kako pomembno je, da festival v polni podobi živi še naprej, so potrdili tudi spremljevalni dogodki v podporo slovenski dramatiki in njenemu uprizarjanju.

Kot je po eni od predstav dejala ena od obiskovalk, ki je v Kranj prišla iz prestolnice, bi veljalo Teden slovenske drame v celotnem paketu seliti po Sloveniji, na Štajersko, v Prekmurje, na Dolenjsko, Primorsko … Da, za tako dobro »blago« gre.