Sodomija

Na kazenskem zaslišanju je trinajstletna deklica Dernovškova povsem neobremenjeno ponovila obtoženemu Smrekarju njegovo ravnanje v obraz. Na Smrekarjevo ugovarjanje je ostala neomajna pri svoji izjavi in ga je še vprašala, češ zakaj pa si mi potem dal tri šestice, zastonj že ne. Ob zaslišanju Dernovškove so na sodišču zapisali, da je splošno znano, da živi nemoralno življenje. Nič čudnega, če vemo, da je bila to deklica, ki smo jo srečali že v pedofilski zgodbi uradnika Karla Siliča iz leta 1856.

Zdravniški pregled Antonije je pokazal, da so zunanji spolni organi nepoškodovani in odprtina nožnice premajhna, da bi neobičajno velik moški ud Smrekarja lahko popolnoma prodrl vanjo (ne da bi jo pri tem poškodoval). Do popolnega združenja da ni prišlo, lahko da je šlo za poskus. Smrekar je trdil, da dekleti lažeta, da nedoletne deklice nikakor ni meseno zlorabil, da je ta stala kakih šest klafter vstran, medtem ko je on jemal Seillerjevo. Ko ga je predsedujoči opomnil, da bi lahko iz tega, da je dal denar obema, sklepali, da je občeval z obema, je odvrnil, da je dal Dernovškovi denar zgolj kot podkupnino, da ne bi tega razkričala po mestu.

Smrekarjevo početje naj bi opazovala še ena priča, in sicer naj bi bila takrat zraven še enajstletna Marija Bizjak, oddaljena nekaj korakov. Ta je dejala, da je Dernovškova ležala na tleh, Smrekar pa na njej. On si je še prej odpel hlače in ležal na njej kake četrt ure, nato ji je dal dve šestici. Tako Dernovškova kot Smrekar sta trdila, da mala laže, a Bizjakova je vztrajala, da je bila zraven in da ji je Dernovškova nato še dala šestico.

Ta prva točka obtožnice je kljub utemeljenemu sumu, kot so zapisali, padla zaradi pomanjkanja dokazov. Po zaslišanju na kazenski obravnavi je sicer državni pravobranilec (tožilec) predlagal sodnemu dvoru, da bi Seillerjovo zaprisegli, da za to ni nobenih zakonskih ovir. Zagovornik obtoženega, dr. Zupančič, je bil proti, češ da je bila že večkrat kaznovana zaradi kraje in da tudi zaradi svojega nemoralnega življenja ni primerna za tako sveto stvar, kot je prisega. Sodišče je sledilo zagovorniku in ker nobena od obeh prič ni zaprisegla (Dernovškova še ni bila stara osemnajst let), so Smrekarja poskusa posilstva oprostili zaradi pomanjkanja dokazov.

Druga točka obtožnice je Smrekarju očitala skrunjenje. Po izjavi štirinajstletne Helen Grilc in desetletne Antonije Zrimšek ju je Smrekar nekega dne prejšnjega leta (1859) pri opekarni otipaval po spolovilih. Najprej Antonijo, ki se je branila in kričala, vendar jo je otipaval na silo, da jo je poškodoval. Nato popolnoma enako še Heleno.

Smrekar je to dejanje v bistvenem priznal. Dejal je, da ju je poleti 1859 »površinsko«, in ne da bi ju položil, otipaval po spolovilih. Na poti na Rožnik naj bi pritekli za njim, ga poklicali, naj počaka, in se mu ponudili na razpolago za plačilo enega goldinarja. On ju je samo vprašal, ali sta še devici, ju otipaval in vsaki dal pet šestic. Na vprašanje, kaj ga je spodbudilo k temu skrunitvenemu dejanju, je odvrnil, da zgolj »radovednost« in da končno tudi ni res, da bi dekletoma povzročal bolečine in ju poškodoval.