Jeza
Jeza je čustvo, ki ga nimamo radi. Bolj kot jezo poznamo agresijo. Še bolj imamo v spominu nasilno izražanje jeze – vpitje, kričanje, pretepanje, metanje predmetov, loputanje z vrati, preklinjanje, povzročanje škode … Večinoma so nas učili in vzgajali, češ da je jeza nekaj slabega, da se je moramo izogibati, da moramo potrpeti in ne izražati jeze … Zato, verjetno tudi zato, smo Slovenci pretirano potrpežljivi in zadržujemo v sebi jezo, tudi ko za to ni potrebe. Niso nas naučili in niso nam povedali, da je jeza del ljubezni. Vendar ponovimo: jeza je del ljubezni, nasilno izražanje jeze ni del ljubezni in je nesprejemljivo. Kako naj bo jeza del ljubezni? Kadar nas nekdo ogroža, omejuje, nam dela krivico, se iz nas norčuje ali nam kako drugače škoduje, takrat nujno potrebujemo jezo, da ustavimo takšno vedenje. Takrat je jeza del ljubezni do sebe. Tako se zaščitimo in omejimo škodljivo vedenje drugih do nas. Namen jeze je ustaviti škodljivo vedenje drugih do nas.
Niso vse vrste (dimenzije, kategorije) jeze enako učinkovite. Nepravilnega, škodljivega vedenja ne bomo ustavili z nepravilnim izražanjem jeze. Nič ne bomo imeli od tega, če bomo npr. po krivici, ki se nam je zgodila, ure in ure sami pri sebi samo premlevali (ruminacija) in razmišljali o dogodku ali o osebi. Le vprašanje časa je, kdaj se bo spet nekdo poigral z nami. Enako nam ne bo pomagalo, če bomo samo iskali socialno podporo pri sorodniku, prijateljici, sodelavcu. Jim samo razlagali in nič ukrepali. Tudi neposredno izražanje jeze s cinizmom, sarkazmon in vpitjem nam ne bo okrepilo položaja. Potrpežljivi ljudje se bodo kljub krivicam rajši umaknili, bodo tiho, odstranili se bodo iz vročih situacij, se odzvali pasivno, čeprav imajo v notranjosti pravi vulkan. Še bolj prefinjeno izogibanje jezi je pretirano, prekomerno posvečanje drugim dejavnostim, npr. čiščenju, vrtnarjenju.
Jeza je velika energija v nas. To je zelo močno čustvo, ki nam služi, da ustavimo krivico, ki se nam je zgodila. Kako zelo močno čustvo je jeza, občutimo, ko ji dopustimo, da se izrazi najprej v našem telesu – začutimo moč v rokah, napihnejo se roke, moč občutimo v pesteh, stiskamo čeljust … Kaj se zgodi, če ne upoštevamo tega vulkana v nas? Dolgoročno zbolimo, saj telo ne zdrži več tlačenja notranjih pritiskov. Vemo, da je učinkovito izražanje le asertivno izraženje našega nezadovoljstva – priznati si krivico, začutiti jezo, jo občutiti v telesu, se z njo povezati in s časovno distanco postaviti mejo ljudem, ki nas omejujejo, ogrožajo ali nas ne jemljejo resno. Ob tem še vedno lahko spoštujemo sogovornika. Le moramo mu dati vedeti, da ne bomo več dopuščali njegovega vedenja. Skupaj lahko poiščemo rešitev, vendar nič več samo na svoj račun.