Pol stoletja v enem dnevu

S premiero in tremi ponovitvami drame z naslovom Življenje v enem dnevu je pod okriljem območne izpostave JSKD v Kranju spet zaživelo mladinsko gledališče. Avtor besedila in režiser Ajdin Huzejrović je z Gledališko skupino Dramatikon pokazal na potencial mladih za gledališko ustvarjanje.

Kranj ima spet mlado igralsko ekipo. Pod okriljem kranjske območne izpostave JSKD se je v aktualni sezoni oblikovala Gledališka skupina Dramatikon. Vodi jo Ajdin Huzejrović, ki je pred desetletjem deloval v gledališki skupini Gimnazije Kranj ter med letoma 2012 in 2018 umetniško vodil Mladinski oder, s katerim je pripravil kar nekaj zanimivih gledaliških predstav. V letih pred epidemijo je pod mentorstvom legendarnega režiserja Ljubiše Ristića študiral gledališko režijo na Novi akademiji umetnosti v Beogradu. V zadnjem letu je Ajdin Huzejrović okrog sebe zbral ekipo igre željnih mladih in pred dnevi z njimi že pripravil prvo uprizoritev na odru Stolpa Škrlovec, predstavo Življenje v enem dnevu po predlogi lastnega dramskega besedila.

Osrednja tema Huzejrovićevega dramskega snovanja sta bila tokrat lik in delo pisateljice in feministke Virginie Woolf. Osnovno besedilo za predstavo je nastalo po motivih filma Ure do večnosti oziroma romana Ure Michaela Cunninghama, k dramski predlogi pa so igralci dodali tudi lastne monologe, ki so jih pripravili v fazi vaj za predstavo.

Sicer v treh različnih obdobjih preteklega stoletja srečamo tri ženske, že omenjeno pisateljico Virginijo Woolf v letu 1941, gospodinjo Liso Smith leta 1959 in urednico literarnega časopisa Clarisso Rodwell v letu 1991. Vse tri, vsaka v svojem času in zgodbi, so predstavljene s kratkimi prizori, v katerih nam naslikajo svoj vsakdanjik v zgolj enem dnevu – lahko bi rekli od zajtrka do večerje. Junakinje spremljamo same, v družbi svojih moških, s prijateljicami, partnerkami … Počnejo bolj ali manj običajne stvari od zajtrka in pitja kave do branja, pripravljanja zabave, sprehoda, liki se srečujejo z različnimi čustvenimi stanji … Ob tem pa se pred nami slika cela vrsta za zahodno družbo značilnih medčloveških odnosov, tako med partnerji in družinskimi člani kot med spoloma in znotraj njih.

Vse se dogaja v enem dnevu, na enem odru. Posamezni liki se sicer vsak v svojem svetu le navidezno srečujejo na odru in ob tem eden drugemu ne posegajo v zgodbe, a med njimi vseskozi čutimo neko povezanost. Režiser nam s tem nedvomno želi nakazati, da gre pravzaprav za eno in isto temo, katere oblika se v vsem tem razponu let sicer spreminja, a vsebina ostaja. Morda nam o tem govorijo na prvi pogled komični vložki z nasveti, kako biti dobra ženska v sodobnem svetu, ki so bili izdani leta 1923 v časopisu New York Times, pa se mogoče tudi danes, sto let kasneje, marsikatera ženska v okviru družinskih odnosov prepozna v njih.

Mladi igralci se odru »srečujejo« izjemno spretno. Ju­ta Gašperšič, Lovro Kolbl, Zehra Mehić, Petar Petkovski, Metka Rauter, Taja Starc, Teo Ukmar, Neža Verdonik in Tadeja Zgaga so na odru prepričljivi in jih lahko z veseljem pričakujemo tudi v naslednjih Dramatikonovih produkcijah. Za dramaturgijo je poskrbel Milo Lazarević, poudariti velja tudi odlično scenografijo in kostumografijo Ateljeja DnA, ki nas kljub najbrž skromnim sredstvom produkcije tudi vizualno popelje v posamezno v predstavi predstavljeno leto. Da je predstava šele dober začetek skupine Dramatikon, ki se ji obeta še mnogo več življenja kot le za en dan, pa nakazuje tudi njihovo najnovejše sporočilo. V svoje vrste namreč vabijo nove in nove mlade, željne gledališke igre.